Pogrebna slovesnost v Bamaku. Foto: Reuters
Pogrebna slovesnost v Bamaku. Foto: Reuters
Na deset tisoče njegovih negativov in fotografij danes hranijo v zbirkah po vsem svetu, med drugim tudi v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA) in kalifornijskem Getty muzeju. Na 52. beneškem likovnem bienalu leta 2007 pa je prejel zlatega leva za življenjske dosežke, s čimer je postal prvi fotograf in sploh prvi Afričan, ki je prejel to nagrado. Foto: EPA
Karim Sidibe, sin umrlega fotografa, pred družinsko hišo v Bamaku. Foto: Reuters

V svoj objektiv je Sidibé pogosto ujel živahne portrete in prizore veseljačenja, njegova najbolj znana dela pa prikazujejo razcvet popkulture in nočno življenje v malijski prestolnici Bamako. Zaradi tega se ga je prijelo ime oko Bamaka; v svoji šestdesetletni karieri je postal eden najbolj mednarodno priznanih in nagrajevanih afriških umetnikov.


Prav zato se je na stotine žalujočih zbralo na nogometnem igrišču v Daoudabougouju, četrti Bamaka, kjer je Sidibé v skromni hišici, obdan z razširjeno družino, preživel večino svojega življenja. Vojaki so se postrojili v slovo pokojniku, čigar truplo je bilo - v skladu s prakso islama - zavito v platno in prekrito z malijsko trobojnico v zeleni, rumeni in rdeči barvi.

"Bil je del svetovne dediščine. Ne gre le za Bamako, le za Mali ali za Afriko," je komentiral Igo Diarra, direktor galerije Medina v Bamaku. "Vedno je bil dostopen, nasmejan in radodaren. Ljudem je polagal na srce, naj bodo v svojem ustvarjanju iskreni, naj ne sledijo modi, ampak se raje osredotočijo na delo in na to, kar imajo radi."

"Oko Bamaka"
Sidibéjeve v hipu prepoznavne fotografije iz petdesetih in šestdesetih - po zadnji modi urejeni najstniki se na njih zvirajo v nočnih klubih ali pa v studiu pozirajo za kamero - so ujele duha preobrazbe Malija iz francoske kolonije v svobodno, neodvisno ljudstvo. S svojim delom je rušil stereotipe, povezane z Afriko, in celino povezal s preostankom sveta. "Mladino, ki jo je fotografiral, so pestile enake težave v boju za enakopravnost in svobodo kot temnopolte Američane, ki so poslušali Sama Cooka in Otisa Reddinga ter plesali," je povedal malijski umetnostni kritik Chab Toure.

Pozneje se je v svojem studiu, kjer je goste sprejemal vse do zadnjih let življenja, posvečal predvsem portretom; svoje portretirance je postavil pred preprosto ozadje in njihovo bistvo ujel v svojem na videz preprostem, a samosvojem slogu. "Če hočeš biti dober fotograf, moraš znati opazovati in vedeti, kaj hočeš," je leta 2010 pojasnil v intervjuju za The Guardian. "Prav tako moraš biti prijateljski, dojemljiv. Pomembno je, da se ljudje lahko ob tebi sprostijo. Človeški obraz, to je ves svet."