"Zdaj, ko imam za seboj 45-letno kariero, se nikoli ne oziram nazaj," je umetnica izjavila v Sydneyju. "Gledam samo naprej, kajti če se ozrem nazaj, pomislim, da bi morala biti že davno mrtva." Foto: Reuters
Antony Hegarty
Abramovićeva in Antony Hegarty sta leta 2011 skupaj nastopali v predstavi The Life and Death of Marina Abramović. Foto: EPA

68-letna performerka, ki večino svojih dramatičnih šovov zasidra v raziskovanje odnosa med performerjem in občinstvom, bi rada iz svoje poslovilne geste naredila največji spektakel v karieri.

Svoj manifest je prebrala med 12-dnevno rezidenco v Sydneyju; njene sklepne besede so bile, da mora "umetnik umreti zavestno brez strahu," kajti "pogreb je še njegova zadnja stvaritev, preden odide". Pustiti mora tudi zelo natančna navodila, da zagotovi, da bo vse speljano po njegovih željah.

In čeprav je sama še popolnoma čila in zdrava, so se nanjo seveda vsula vprašanja iz občinstva na temo tega, kako si predstavlja lastni pogreb.

Tri Marine, trije grobovi
Dobrovoljno jim je ustregla: "Rada bi imela tri Marine. Samo ena bo seveda prava in dve umetni, kajti ne moreš zares imeti treh trupel. Rada bi, da bi te tri Marine pokopali v mestih, kjer sem živela najdlje - v Beogradu, Amsterdamu in New Yorku." Javnosti potem seveda ne bi bilo pojasnjeno, v katerem izmed treh grobov je resnično ona, dobili pa bi navodilo, naj se v znak žalovanja ne zavijajo v črnino "kot ščurki" (pa čeprav je sama najbolj znana po črnih oblačilih), ampak naj nosijo žive barve, "celo rožnato".

Za pogrebno pesem izbrala klasiko
"Rada bi, da bi Antony
(Hegarty, op. n.) iz skupine Antony and the Johnsons, ki je izvrstna pevka in moja dobra prijateljica, pela I Did It My Way," je nadaljevala, očitno navdušena nad idejo lastnega pogreba. "V to sicer ni privolila, ampak mislim, da bo tako žalostna zaradi moje smrti, da mi bo ustregla."

O lastnem pogrebu je začela razmišljati, tako pravi, leta 2004, ko se je na pariškem pokopališču Père Lachaise udeležila pogreba svoje prijateljice Susan Sontag. "To je bil najbolj žalosten pogreb, kar sem jim v življenju prisostvovala, in ona je ena največjih oseb, kar sem jih kdaj poznala; bila je polna življenja, radovedna in preprosto neverjetna pisateljica. Vrnila sem se v New York, šla naravnost k svojemu odvetniku in mu rekla: Takole bo videti moj pogreb. In potem sem napisala cel scenarij."

Temo treh osebnosti je Abramovićeva načela že v nedavnem intervjuju, ki ga je dala na Tasmaniji. Pojasnila je, da obstajajo tri Marine: ena je "zelo junaška", druga "povsem drugačna, zelo duhovna in čustvena", tretja pa "ima res rada nakladanje".