Med predmeti, ki jih bo nizozemska dražbena hiša De Zwaan v Amsterdamu prodajala prvega aprila, je nekaj osebnega nakita, kitajski kipec iz marmorja, nihalo, operna očala in jedilni pribor iz srebra.

Mata Hari je vse te stvari leta 1916 izročila svojemu prijatelju, umetniku Pietu van der Hemu, da bi jih shranil zanjo. Na koncu so nekako pristali v rokah nekega notarja, na dražbi pa jih zdaj ponuja njegov bratranec.

Ni diskriminirala med Francozi in Nemci
Mata Hari se je na Nizozemskem rodila kot Margareetha Geertruida Zelle, ime, pod katerim jo poznamo danes, pa si je nadela sama in pomeni Oko jutra. Med prvo svetovno vojno je ljubimkala s pomembnimi vojaškimi osebnostmi obeh vojskujočih se strani in se okoristila s tem, da je skrivnosti, ki so ji jih zaupali prvi, prodajala drugim.

Ko so Francozi izvedeli, da je njihove skrivnosti zaupala Nemcem, so jo leta 1917 v Parizu aretirali in obsodili na smrt. Očitali so ji, da je vohunila za Nemce in tako posledično zakrivila smrt najmanj 50.000 vojakov.

15. oktobra leta 1917 so jo Francozi razkrili in jo ustrelili (lani je neki nizozemski muzej za visoko vsoto odkupil original njene smrtne obsodbe). Kmalu so se pojavila vprašanja o upravičenosti njene usmrtitve in najrazličnejše govorice. V sedemdesetih letih so sicer nemški dokumenti razkrili, da je res bila nemška agentka.

Zgodba, ki je prerasla v mit
Že sama podoba eksotične plesalke, ki dela kot smrtonosna dvojna agentka in svoje sposobnosti zapeljevanja uporablja, da se dokoplje do vojaških skrivnosti svojih mnogih ljubimcev, pa je spodbudila domišljijo ljudi in ustvarila legendo o Mata Hari ter jo ustoličila kot arhetipsko "femme fatale", usodno žensko.

Plesati se je naučila na Indoneziji
Njena predvojna usoda ni nič manj fascinantna. Pri 18 letih se je Margaretha odzvala na časopisni oglas, v katerem je vojaški kapitan Rudolf MacLeod, ki je živel v zdajšnji Indoneziji, iskal ženo. Preselila sta se v Malang na vzhodu Jave, kjer sta se jima rodila sin in hčerka, vendar pa njun zakon ni bil srečen. Margaretha je moža začasno zapustila in se posvetila študiju indonezijske tradicije, predvsem plesa.

Intimna tragedija
Družino je prizadela velika nesreča, ko sta leta 1899 otroka hudo zbolela in je sin Norman umrl. Ostali so se vrnili na Nizozemsko, kjer sta se leta 1902 Margaretha in Rudolf tudi uradno ločila. Leto pozneje se je preselila v Pariz, kjer je nastopala v cirkusu in se sprva zelo težko preživljala, tri leta pozneje pa je zaslovela kot eksotična plesalka. Dolga leta je bila ljubica milijonarja Emila Etienna Guimeta, poznejšega ustanovitelja muzeja Guimet. Nekateri so bili nad njenim plesom očarani, drugi so bili do nje seveda zelo kritični. V zgodovino se je zapisala kot prva ženska, ki si je drznila pred občinstvom nastopiti gola, in tako je utrla pot striptizu.

Po letu 1912 je njena plesna kariera prešla v zaton; takrat se je posvetila predvsem svojim številnim ljubimcem.

Njena zgodba je navdihnila številne filmske in gledališke ustvarjalce. Na velika platna je njena zgodba prišla že leta 1927, ena najslavnejših pa je iz leta 1931, ko jo je upodobila slovita Greta Garbo.