REuseCity: REuseRadio je plod sodelovanja s kanadsko umetnico Anno Friz, ki je med dvomesečnim rezidenčnim bivanjem v Ljubljani prevpraševala idejo mesta in se osredotočila na mesto ponoči. V okviru rezidence je Anna Friz pripravila tudi delavnico Mesto ponoči (City at Night), na kateri je skupaj z drugimi umetniki odkrivala mogoče pristope soočanja z nočno mestno krajino prek uporabe radijskih tehnologij. Rezultati delavnice bodo poleg kuriranega izbora predstavljeni tudi na razstavi - predstavljena bodo dela Marka Batiste, Simona Macuha, OR poiesis, Marie Papadomanolaki, Mikro, Vasja Progarja in Braneta Zormana. Foto: Brane Zorman
REuseCity: REuseRadio je plod sodelovanja s kanadsko umetnico Anno Friz, ki je med dvomesečnim rezidenčnim bivanjem v Ljubljani prevpraševala idejo mesta in se osredotočila na mesto ponoči. V okviru rezidence je Anna Friz pripravila tudi delavnico Mesto ponoči (City at Night), na kateri je skupaj z drugimi umetniki odkrivala mogoče pristope soočanja z nočno mestno krajino prek uporabe radijskih tehnologij. Rezultati delavnice bodo poleg kuriranega izbora predstavljeni tudi na razstavi - predstavljena bodo dela Marka Batiste, Simona Macuha, OR poiesis, Marie Papadomanolaki, Mikro, Vasja Progarja in Braneta Zormana. Foto: Brane Zorman
Razstava bo postavljena v galerijskem prostoru (KC Tobačna 001) in na začasni frekvenci radia Cona, a pri tem ne gre zgolj za dva predstavitvena prostora istih del, saj se materiala ne da enostavno prenesti iz enega v drug prostor, pravi Anna Friz. Težko je dobiti dober posnetek instalacij ali performansov z več radijskimi sprejemniki in večkanalnimi transmisiji, saj je pri živi prisotnosti pomembna tudi psihoakustika oziroma to, kam posameznik usmeri pozornost. Mikrofon pa tega ne zmore, ampak posname vse, kar je na voljo v določenem rangu. Posnetki tudi niso ustrezni pri delih, kjer ljudje vstopajo v interakcije z napravami – ti so odzivni sistemi. Enostavni radii in oddajniki niso zelo stabilni sistemi in hitro reagirajo z dodatnimi zvoki in šumi, lahko tudi samo na človeško prisotnost. Foto: Irena Pivka
Radijski umetniki so vedno želeli prevprašati radio, da bi subvertirali standardizirane in institucionalizirane pristope k radijskemu oddajanju, izzvali vprašanje lastništva radijskih valov, pozornost preusmerili iz radijskega studia in se vključili v javne akcije, instalacije, performanse in interference. Foto: Anna Friz
V Kanadi in ZDA v popolnosti dominira k profitu usmerjen komercialni radio. Ljudje so vedno razmišljali o zaslužku in zato na radijski program uvrščali koncerte, komedije in na veliko oglaševali produkte. Radijska umetnost se je v Kanadi razmahnila šele v 70. in 80., ko se je razširil sektor neodvisnih radijskih postaj. Medtem ko je kanadskim univerzitetnim ali skupnostnim neodvisnim radijskim postajam zapovedano, da ne smejo reproducirati komercialnega radia – obstajajo specifična navodila, da ne smejo vrteti komercialne glasbe, omejena je količina oglasov ipd. – pa so radijske postaje v ZDA, vezane na univerzo (college radio), pogosto bolj podobne komercialnim radijskim postajam.

Naloga komercialnih radijskih postaj je prodati poslušalce oglaševalcem, naloga neodvisnih radijskih postaj pa je delati radio.

Anna Friz
Radijska tehnologija ne bo izginila prav zaradi svoje enostavnosti. Je demokratična in dostopna. Z majhnim radijskim oddajnikom že lahko komuniciramo s skupino ljudi. Tehnologija ni nekaj, kar samo čaka na našo uporabo. Naprave zasnujemo glede na naše želje, potrebe in glede na stvari, ki že obstajajo, potem pa stvari, sploh, kadar vključujejo elektriko, na neki način postanejo aktivne. Zaradi elektromagnetnega polja so odzivne, nanje vplivajo vreme, okoljski pogoji in prisotnost drugih naprav ter človeških teles. Foto: Irena Pivka
Kaj vse omogoča radijska tehnologija? To je eno od vprašanj v središču radijske in transmisijske umetnosti, ki subvertira standardizirane pristope radijskega oddajanja in se fokusira na materialnost elektromagnetnih polj ter večsmerno komunikacijo. Foto: Brane Zorman


O radijski umetnosti kot krovnem pojmu, kateremu se je v zadnjem času pridružil še pojem transmisijske umetnosti, s čimer je poudarjena razlika med umetniškimi radijskimi vsebinami in umetnostjo, ki za svoj material jemlje radijske valove same, sem se pogovarjala z Anno Friz, radijsko in zvočno umetnico iz Kanade. Poleg radijske umetnosti, kjer radio uporablja kot material, subjekt in medij, dela tudi kot skladateljica in oblikovalka zvoka za filmske instalacije, gledališče in ples.
V Ljubljani bo svojo dvomesečno rezidenco na povabilo Radia CONA v Kulturnem centru Tobačna 001 sklenila z raziskovalno-razstavnim projektom REuseCITY : REuseRADIO, ki se bo od 15. do 20. januarja sočasno odvijal na radiu FM 88,8 MHz, v galeriji in v urbanem prostoru. REuseCITY : REuseRADIO povezuje in predstavlja izbor del, ki radijski in zvočni medij prepletajo s krajem, pri čemer je v središče postavljena nočna dimenzija.
Radio poznamo kot medij, ki v naše domove prinaša različne informativne, razvedrilne, umetniške in glasbene programe. Kaj pa je radijska umetnost?

Radijska umetnost se je začela kot ustvarjalna raba radijskega oddajanja, šele pozneje so se pojavili različni konceptualni pogledi na transmisijo in so umetniki začeli razmišljati o radiu kot o neke vrste kiparskem prostoru. V zgodnjih dneh radijske umetnosti je bilo zanimanje usmerjeno v igranje s pričakovanji poslušalcev o posredovanih vsebinah, igrali so se z različnimi zvoki, metaforičnimi odnosi med virom zvoka in njegovim zvenom, ljudje so radi nastopali na radiu, veliko je bilo zvočne poezije ali radio drame. Na evropski sceni so se vzpostavili radijski laboratoriji, kjer so eksperimentirali z zvoki in ustvarjali zgodnjo elektronsko glasbo. Radio so dojemali kot prostor, kjer lahko ustvarjaš ali predstavljaš umetnost.
A šele v 80., ko se je razmahnila telematična izmenjava, so umetniki začeli razmišljati o radiu kot o kreativnem prostoru, ki ni zgolj zabojnik za informacije ali zabavo, ki torej ni zanimiv le zaradi svoje vsebine, ampak so zanimive tudi povezave, ki jih omogoča, odnosi med enim in drugim prostorom. Začeli so se številni projekti, v katere so fizično si oddaljeni umetniki vključevali radio, telefon, SSTV in druge pojavljajoče se komunikacijske tehnologije. S svojim delovanjem so poudarjali, da ni pomembno le to, kar pošiljamo drug drugemu, ampak predvsem dejstvo, da pošiljamo drug drugemu in ustvarjamo različne alternativne mreže znotraj prostora, ki je sicer naravnan komercialno ali državno.
Zadnjih nekaj let se v radijski umetnosti ne poigravamo le z oddajanjem kot ustvarjalnim prostorom, ampak samo transmisijo razumemo kot kreativno dejanje. V tem obdobju se pojavi tudi pojem transmisijska umetnost. Umetniki začnejo sami uporabljati doma narejene majhne oddajnike za lastne televizijske ali radijske frekvence in dela ustvarjajo zunaj radijskih studiov z uporabo radijske tehnologije.
Japonski umetnik Tetsuo Kogawa zato ločuje umetniški radio kot kreativno rabo radijskega oddajanja in radijsko umetnost kot poigravanje, manipuliranje in eksperimentiranje z radijskimi valovi. Pri tej ne gre za pošiljanje signalov z ustvarjalno vsebino, ampak za igranje z idejo signalov kot kiparskim materialom. Sam na primer ustvarja performanse z več zelo majhnimi oddajniki in radii, te manipulira z rokami in nastavlja na različne frekvence in tako z njimi ustvarja kompleksne vzorce interference. Radijske valove igra kot inštrument.

Transmisijska umetnost je produktivno združila tiste, ki delajo v okviru radijskega oddajanja, in tiste, ki se ukvarjajo z medijsko umetnostjo in "naredi-sam" medijsko tehnologijo ter njeno manipulacijo. Ti umetniki opozarjajo, da so radijski valovi namenjeni javni rabi, s preprostimi radiofoničnimi aparati razkrivajo skrivnosti tehnologije in kažejo, kaj vse lahko z njo naredimo.
Se je radijska umetnost razvijala vzporedno z radiom kot prenašalcem programa?
Razvoj je bil zelo različen glede na državo. V Nemčiji imajo močno zgodovino radijske igre, ki ni zgolj reprodukcija gledališkega dela na radiu, ampak poseben žanr igre, namenjene radijskemu predvajanju. V Severni Ameriki se je radio razvijal kot profitno podjetje, v začetku 20. stoletja sploh nismo imeli javne, državne radijske postaje. V Kanadi in ZDA v popolnosti prevladuje k profitu usmerjen komercialni radio. Ljudje so vedno razmišljali o zaslužku in zato na radijski program uvrščali koncerte, komedije ter na veliko oglaševali produkte. Radijska umetnost se je zato uveljavila počasneje. Od 1930 do 1950 so obstajale zanimive radijske drame, a zares se je radijska umetnost v Kanadi razmahnila šele v 70. in 80., ko se je razširil sektor neodvisnih radijskih postaj. Neodvisne radijske postaje, kot je pri vas Radio Študent, so radijske postaje z licenco, ki so jih vodili prostovoljci in so zavezane k ustvarjanju programa, ki ni usmerjen k profitu in ni mainstream. Na tem področju se dogaja veliko eksperimentiranja. Tudi sama sem prišla skozi ta sistem, na neodvisni univerzitetni radijski postaji v Vancouvru sem se naučila ustvarjanja zvoka in izvedla prve radijske eksperimente. Veliko zvočnih in radijskih umetnikov pri nas je bilo povezanih z eno izmed teh neodvisnih radijskih postaj in tudi pri vas srečujem veliko umetnikov, ki so bili povezani z Radiom Študent.
Radio CONA, kadar dela na radijski frekvenci, zakupi občasno frekvenco 88,8 MHz za začasno uporabo. Kako je s tem v Kanadi in ZDA – obstajajo proste frekvence, ki še niso privatizirane?
Še nikoli nisem slišala za takšno možnost, da lahko za relativno nizko ceno dobiš začasno radijsko frekvenco, ki pokriva celotno mesto. To se mi zdi fantastično. V Severni Ameriki je radijski prostor zelo napolnjen in za frekvence vlada velik boj. V ZDA v 90-ih, ko je veliko različnih skupnosti ali šol želelo pridobiti licenco za manjšo postajo, za območje šole ali posameznega manjšega mesta, se je pojavil ogromen "piratski radio boom". Na višku tega je obstajalo skoraj 900 piratskih radijskih postaj, nekatere tudi ne tako zelo majhne. Ker je bil pritisk velik in je bilo težko slediti vsem tem piratskim postajam, se je država odločila podeliti določeno število licenc za majhne radijske postaje.
Pomembno se mi zdi opozoriti, da piratske postaje niso kradle frekvenčnega prostora, ampak le skvotale, podobno kot govorimo o nepremičninskem trgu in zasedanju praznih zgradb. V mestu je prostor za majhne postaje, a vlada je za ta prostor hotela veliko denarja. Do njega tako vedno pridejo družbe, ki imajo več denarja, torej radijske postaje, ki delajo generične, komercialne programe. Trenutno stanje v Kanadi je takšno, da prevladuje komercialni radio, državna radijska postaja oddaja dva angleško govoreča programa in enega francoskega (le v Quebecu dva), v večini večjih mest pa obstaja še vsaj ena neodvisna postaja. Njihov zvok je hitro prepoznaven. Tudi ko potujem po Evropi, med iskanjem radijskih postaj takoj prepoznam neodvisen radio. Slišimo lahko različno glasbo in glasove, tudi takšne, ki odstopajo od norme. Zdi se mi pomembno, da ljudje niso zgolj kulturno prilagojeni tistemu, kar velja za ideal radijskega oddajanja. To je tudi ena izmed nalog radijske umetnosti, postavljanje vprašanj, kaj naj bi radio ponujal, omogočal, posredoval. Zakaj morajo biti vsi glasovi brez kulturnega in družbenega konteksta, zakaj ne smemo slišati studijskega odmeva ali teles ljudi, ki govorijo, zakaj morata glas in govor ustrezati določeni normi?
Če bi želeli v Kanadi ali v ZDA izpeljati projekt, kot ga boste v Ljubljani z REuseCITY : REuseRADIO, bi torej pristopili k že obstoječim neodvisnim radijskim postajam?
Tako je. V vseh teh letih sem se povezovala s štirimi neodvisnimi radijskimi postajami v Kanadi in v splošnem so jih vedno zanimale nove ideje in začasne okupacije, še posebej če je pri tem vključen skupnostni element ali možnost, da se v projekt vključijo tudi drugi, ki sodelujejo pri radijski postaji. Ko sem bila programska direktorica neodvisnega radia v Vancouvru, smo za kakšne posebne dogodke prekinili redni program. Za Art’s Birthday 17. januarja smo vedno pripravili 24-urni dogodek, kar postaja nadaljuje še danes.
V ZDA je kaj takega dosti težje. Medtem ko je kanadskim univerzitetnim ali skupnostnim neodvisnim radijskim postajam zapovedano, da ne smejo reproducirati komercialnega radia – obstajajo specifična navodila, da ne smejo vrteti komercialne glasbe, omejena je količina oglasov ipd. – pa so radijske postaje v ZDA, vezane na univerzo (college radio), pogosto bolj podobne komercialnim radijskim postajam. Sicer ni razloga, da bi morale biti komercialne radijske postaje slabe, a dejstvo je, da večinoma ubirajo varne načine s ciljem zaslužka. Njihova naloga je prodati poslušalce oglaševalcem, naloga neodvisnih radijskih postaj pa je delati radio.
Projekt REuseCITY : REuseRADIO bo predstavil dela, ki povezujejo urbane prostore, napolnjene z elektromagnetnimi valovi, in radijsko umetnost. Je ideja igrati se z elektromagnetnim spektrom v mestu, da bi poudarili njegovo materialnost, ga naredili slišnega?
Točno tako. Nekateri slovenski umetniki, ki tudi sodelujejo na razstavi, recimo Simon Macuh in Mikro specifično uporabljata elektromagnetni spekter in različne feedback sisteme, da bi serijo odnosov med radii, oddajniki in mikrofoni naredila slišno. Z Jeffom Kolarjem pripravljava dela, ki vključujejo elektromagnetne zvoke. Sama uporabljam tako akustične posnetke prostora kot posnetke tukajšnjih radijskih postaj in zvoke, ki sem jih posnela z majhno indukcijsko anteno, na primer zvoke električnega omrežja.
Zanima me prevpraševanje ideje mesta. Sama vidim idejo mesta le kot idejo. Mesto samo po sebi ne obstaja. Ni zabojnik z neko vsebino, temveč le birokratski način govora za nekaj. Kje so robovi mesta? Tam, kjer se končajo davki, ki se stekajo v mestno blagajno? Elektromagnetni odtis mesta daleč presega tisto, kar nekateri imenujejo meje mesta. Enako mestna infrastruktura, od cest do električnih mrež, cevovodov ipd. Tudi ko sem se pred dvema letoma peljala v Ljubljano na razstavo Radio Art Space, ki jo je pripravil Radio CONA, sem signal njihove frekvence na vlaku lahko poslušala še daleč iz Ljubljane. Urbane prakse se raztezajo čez meje mesta in v njih vsi sodelujemo. Z umetnostjo lahko preizkušamo te prakse v urbanem prostoru, na primer kako določena dejanja (ne) ustrezajo pričakovanim. Mesta ne neki način uporabljamo zelo metaforično in poetično. Poleg problematizacije tega, kar ustreza ideji mesta, pa sem želela, da se osredotočamo na konkretne, urbane prakse. In vse to ponoči.
Zakaj prav ponoči?

Noč se mi zdi veliko bolj zanimiv, manj določen in normiran čas. Razmišljala sem tudi o nočnem radijskem oddajanju, kar se mi zdi poseben prostor, različen od dnevnega, a žal hitro izginja, saj večina radijskih postaj ni zainteresirana za ustvarjanje posebnega nočnega programa.
Moja instalacija je naslovljena Bela noč (White Night), tudi zato, ker je bilo prve tedne, ki sem jih preživela v Ljubljani, veliko megle, dan in noč sta si bila zelo podobna, vse je bilo bledo. V mestih zaradi svetlobnega onesnaževanja ne vidimo več zvezd. Noči so postale vedno bolj svetle. V nekaterih velikih mestih, je nebo čisto belo, ko letiš nad mestom, pa vidiš samo mehurčke luči. "White night" pa je tudi izraz, ki označuje nespečnost. Sama v Ljubljani nisem mogla spati, veliko sem se zbujala in hodila na sprehode. Največ posnetkov sem naredila med polnočjo in drugo uro ponoči.
V mestu je veliko zvokov, šumov, hrupa. V okolici KC Tobačna 001 električne napeljave in ventilatorji, vgrajeni v stavbe, povzročajo ogromno oscilacije. Zbirala sem te zvoke, pa tudi posnetke NASE in drugih vesoljskih agencij, ki so snemale aktivnosti v ionosferi, neke vrste 'naravni radio', ki obsega zvoke sončnih valovanj, magnetizma planetov in daje zanimive klikajoče, drgetajoče zvoke, nekateri zvoki spominjajo na insekte. Ti šumi vesolja in zgradb ustvarjajo neke vrste slišen zbor različnih elektromagnetnih bitij. Z instalacijo želim ustvariti občutek bivanja v tem nenavadnem vesolju vseh teh zvokov. V performansu bom posnetke kombinirala v živo z zvoki električnih naprav, ki jih bom ulovila s pomočjo majhnih anten.
Tovrstna radijska in transmisijska umetnost sta močno povezani z radijsko tehnologijo. Pogosto sami ustvarjate majhne oddajnike, preproste radijske sprejemnike in druge naprave.
Res, a veliko umetnikov uporablja zelo preprosto tehnologijo. Majhen FM-oddajnik lahko zelo hitro zgradimo na bakreni plošči. Ne bo zelo stabilen, a to ni pomembno. Radijska tehnologija je tako trajna prav zaradi svoje enostavnosti. Je demokratična in dostopna. Z majhnim radijskim oddajnikom že lahko komuniciramo s skupino ljudi.
Ljudje govorijo o tehnologiji kot o nečem, kar so zasnovali, naredili in kar potem čaka na našo uporabo. A mislim, da ni tako. Zasnujemo jo glede na naše želje, potrebe in glede na stvari, ki že obstajajo, potem pa stvari, sploh, kadar vključujejo elektriko, na neki način postanejo aktivne. Zaradi elektromagnetnega polja so odzivne, nanje vpliva vreme, okoljski pogoji in prisotnost drugih naprav. Naprave ne čakajo zgolj na to, da jih aktiviramo. Tudi one vplivajo na nas, podobno kot ljudje pravijo, da je mobilni telefon ali Facebook spremenil njihovo življenje. Mislim, da ljudje in stvari nismo tako zelo oddaljeni v hierarhiji, kot si mislimo. In bolj kot umetniki sodelujemo s tehnologijo, bolj zanimivo postaja. Del naše dejavnosti je tudi, da sprejmemo dejstvo, da nimamo absolutne kontrole, ampak da sodelujemo s temi majhnimi odzivnimi napravami, ki so nestabilne in ne moremo vedno predvideti njihovega odziva. In vse, kar se zdi nevidno, je resnično. Oddajanje signalov se resnično dogaja. Vsi zvoki in šumi, ki smo jih našli v okolju, so tu prisotni, čeprav pogosto nezaznavni. Radijski valovi in elekromagnetna polja so materialni. Pri radijski umetnosti me fascinira predvsem to, da z enostavno tehnologijo vse to lahko naredimo vidno. Teh stvari ne skrijemo v črno škatlo, ampak priznavamo njihovo dejanskost.

Naloga komercialnih radijskih postaj je prodati poslušalce oglaševalcem, naloga neodvisnih radijskih postaj pa je delati radio.

Anna Friz