Vojašnice so zapuščina italijanskega utrdbenega sistema na meji. Gradili so jih italijanski vojaki med letoma 1920 in 1940 in bile so namenjene pripadnikom obmejnih enot. V novejšem času so jih domačini uporabljali priložnostno. Na območju, kjer se stikajo Primorska, Gorenjska in Notranjska, jih je raziskoval Aleš Kacin, arhitekt, ki so ga presenetile z načinom gradnje in solidno izvedbo. "Danes so ti objekti pozabljeni, domačini jih uporabljajo za skladiščenje domačih pridelkov ali pa kmetijske mehanizacije. Ne vemo, kdo je lastnik, stojijo pa na zasebnih zemljiščih."

Nikogaršnji torej. Njihov status je v resnici zapleten. Po skrbnem pregledu je vzniknila zamisel o možnosti, da bi dobili novo rabo. Med programi je Kacin preizkusil možnosti za galerijo, počitniško hišo, socialno kmetijo in športni center. "Izbral sem najmanjši objekt in najbolj ohranjenega, izbral sem največji objekt na sosednjem hribu Vrsnik, pa vmesna dva, ker me je zanimala povezava med njimi."

Naloga je temeljita in zamisel o prihodnji rabi fiktivna, vendarle pa ponuja zanimiv razmislek. "Te moje ideje so namenjene temu, da spodbudijo k razmisleku, da pokažejo na vrednost teh objektov in njihov potencial. Mogoče lahko začnemo pri najmanjšem objektu, ki je zelo enostavno uresničljiv."

Morda pa je leto, ki ga začenjamo in ga je Evropa, tudi Slovenija, označila za leto dediščine, pravi čas, da spomnimo nanje in da država premisli, ali ne bi bilo smiselno ta del naše dediščine popisati in zaščititi, da ne bi postala predmet kakšnih zasebnih kupčij. Dovolj dragocene so, da si zaslužijo status dediščine.

Neva Zajc, Radio Koper
Fotografije: Aleš Kacin