Valentinčičeva in Polona Balantič se bosta v novi sezoni oddaje Osmi dan izmenjavali v voditeljski vlogi. Oddaja bo prvič na sporedu danes, 29. 8., voditeljici pa smo poprašali o njunem videnju kulture in izzivih pri vodenju oddaje.

Iz kakšnega razumevanja kulture izhaja oddaja Osmi dan? - Je kultura stvar elit ali nekaj, kar je tu za vsakogar?
Mislim, da je ločnica med visoko in popularno kulturo oziroma kulturo za elite in množice danes v postmoderni nekaj arhaičnega, da ne rečem malomeščanskega. Jaz vidim kulturo kot nekaj, kar ljudje živimo, kar odraža duha nekega časa, sedanjega ali preteklega, v najboljših izrazih celo prihodnjega, pa naj gre za modo, oblikovanje, arhitekturo ali vizualno umetnost, gledališče, ples, glasbo, literaturo, družboslovje ali film. Klasične ali tradicionalne umetnosti, ki – strogo vzeto – temeljijo na virtuoznosti, obvladovanju tehnike, na primer glasbeno poustvarjanje, opera in balet, imajo enako domovinsko pravico v Osmem dnevu kot tiste, ki veljajo za bolj popkulturne, družbeno refleksivne, kot sta na primer film ali sodobna umetnost.

Mislim, da se moramo kot novinarji zavedati, da je televizija množični medij, da bodo gledalci kulturo pogledali zgolj, če je predstavljena fenomenološko na privlačen način, ne zgolj kot povzemanje ali naštevanje informacij, temveč kot vzpostavljanje družbenega, zgodovinskega, tudi političnega konteksta. Vsaka tema se da predstaviti kot kulturološki fenomen, gledalcu razumljivo in obenem ne zgolj informativno, pa naj bo X-ta izvedba Labodjega jezera ali nov Žižkov teoretski podvig, če sem nekoliko banalna. Mene ne zanimajo informacije, ampak ideje.

Koliko predznanja terja priprava tovrstne oddaje, saj navsezadnje številnih kulturnih projektov ni mogoče razumeti brez poznavanja specifičnega konteksta?
Mislim, da je način, kako se novinar loti tematike, odvisen od njegovega predznanja. Mislim, da bi morali biti novinarji s področja kulture bolj podobni raziskovalnim novinarjem. Ne zgolj predstavljati, ampak kritično soočati, posredno ocenjevati. Spomnim se obdobja, ko je bilo zadnje nezaželeno in je bila kultura lepa, informativna in neškodljiva. Zato je pomembno, da ima oddaja, kot je Osmi dan, zares izobraženega, razgledanega, informiranega urednika, ki pozna svoje novinarje in njihov domet, ki ima občutek za televizijski medij, ki spremlja tudi tuje televizije, bere tuje časopise, ne le domačih. Urednik, ki se ukvarja z oddajo, mora presoditi, katere teme so – poleg tistih aktualnih – dovolj pomembne ali zanimive, na kak način jih obdelati v žanrskem smislu, koliko minut nameniti določenemu prispevku, katerega gosta povabiti, kako oddajo "zapakirati". Pri slednjem bom odslej tudi sama imela nekoliko večjo vlogo. Novinarsko delo je odgovorno, uredniško pa še bolj. Veseli me, da je Osmi dan po zaslugi urednice Saše Šavel dobil prenovljeno, posodobljeno obliko, veselim se tudi ustvarjalnega dialoga s kolegi v uredništvu in z urednico Majo Bahar.
Je pol ure, kolikor je namenjeno oddaji, sploh dovolj za vse dogajanje?
Polurna forma je problematična za magazinski tip kulturne oddaje, sploh če vanjo povabimo gosta. Ni veliko ljudi, ki bi bili sposobni v minuti tehtno odgovoriti na vprašanje. Za takšno minimalno minutažo se je treba vnaprej pripraviti, sicer pogovor žal ostane površinski, ne glede na potencial sogovornika, ker pač ne kramljamo o vremenu, ampak o kompleksnejših tematikah. To pa seveda zahteva svoj čas. Mislim, da gostje zelo popestrijo oddajo, zato je še toliko bolj pomembno, da zna urednik tudi časovno, ne le vsebinsko postaviti okvir oddaje. Ker forma, zlasti v televizijskem mediju, močno vpliva na vsebino. Osebno mislim, da bi bila za kulturni magazin, kar Osmi dan je, optimalnejša forma 45 ali 50 minut. Pa ne zato, da bi "pokrili vse dogajanje", kar je nesmiselno, saj je urednikovo delo pri oddaji stvar selekcije, in ne "pokrivanja vsega", ampak zato, da bi oddaja bolj organsko zadihala. Da ne bi novinarji preštevali sekund, saj krajšanje običajno vodi v generaliziranje, abstrakcijo in artificielnost, kar je dostikrat problem pri prispevkih za Osmi dan. Seveda velja tudi obratno, če so prispevki dolgočasni, brez dramaturgije, življenja in poante, če je oddaja slabo strukturirana, je še pol ure zanjo preveč.
Kako oddaja nastaja? Na kakšen način se izbirajo teme, je treba skrbeti za uravnoteženost različnih področij kulture?
Običajno teme predlagajo novinarji, ki se ukvarjajo z določeni področji, sploh aktualne stvari, gledališke premiere, portrete ob obletnicah ali nagradah, filmske festivale ipd. Urednik je tisti, ki jih sprejme ali zavrne ali novinarjem naroči prispevke, ki jih sam predlaga, po navadi glede na njihove preference do tematike. Dela se hitro, pogosto imaš dva dni za prispevek, za pripravo na intervjuje, za dogovarjanje za snemanje, za raziskavo teme, ker pomeni branje, gledanje filmov ipd., za pisanje oziroma strukturiranje prispevka, za iskanje in pregledovanje slikovnega gradiva, se pravi za montažo na papirju … Tudi uravnoteženost različnih področij kulture je stvar urednika. Vendar se mi zdi, da je treba bolj paziti na vsebinsko koherentnost posameznih oddaj, da lahko voditelj smiselno povezuje prispevke in navezuje eno temo na drugo, ter vse skupaj začini še s kakšno anekdoto ali citatom, kot pa da bi na silo uravnoteževali različna področja kulture v vsaki oddaji posebej. Mislim, da mora biti Osmi dan najprej aktualen, šele nato "uravnotežen".
Koliko je v njej prostora za kulturno politiko, torej za povsem praktične vidike financiranja kulture, položaja kulturnikov in podobno?
Mislim, da premalo. Žal v uredništvu nimamo specializiranega novinarja za kulturno politiko, tako da se ta pokriva sporadično, ko izbruhne kakšen škandal. Kot na primer, ko so filmarji februarja kar nekaj časa solidarno protestirali proti ministrovemu izboru direktorja Viba filma, sem problematiko

za Osmi dan pokrivala jaz, ker je "moje področje" pač film. Tako tudi kolegi z drugih področij. Vendar je kulturna politika zagotovo področje, ki bi mu morali slediti bolj od blizu, saj navsezadnje tudi nam reže kruh.
Lahko v novi sezoni pričakujemo kakšne spremembe, novosti?
Mislim, da generalna linija, ki jo je začrtala že prejšnja urednica, ostaja. Delati oddajo, ki bo intelektualno vznemirljiva in obenem razumljiva najširšemu krogu gledalcev. Urednica Maja Bahar želi, da bi bila oddaja, ki jo bova vodili v s kolegico Polono Balantič, bolj prepoznavna tudi v smislu, da se bova izmenjevali glede na preference v zvezi z najinimi področji. Tako lahko v Osmem dnevu, ki ga bom vodila jaz, vedno pričakujete tudi kakšen filmski prispevek.