Stolpnica v Münchnu, v kateri je 80-letni moški skrival neslutene zaklade. Foto: EPA
Stolpnica v Münchnu, v kateri je 80-letni moški skrival neslutene zaklade. Foto: EPA
Slike so bile zadnji dve leti shranjene v skladišču na obrobju Münchna, najverjetneje v Garchingu. Foto: EPA
Tožilstvo vesti o najdbi za tiskovno agencijo dpa ni hotelo niti zanikati niti potrditi. Foto: EPA
večina slik v zbirki še ni identificirana, vemo pa, da je na dražbi prodal Krotilca levov Maxa Beckmanna.
Poslednja ironija: Če se prvotni lastniki slik ne bodo našli, bodo po zakonu - ker jih je Hildebrand Gurlitt (na sliki) kupil z družinskim denarjem, pa čeprav za drobiž - pripadle njegovemu sinu, Corneliusu, ki je trenutno obtožen utaje davkov in pranja denarja.

Senzacionalno odkritje se je zgodilo v neuglednem domovanju Corneliusa Gurlitta, zdaj že 80-letnega sina znanega preprodajalca umetnin iz predvojnih časov, Hildebranda Gurlitta. Gurlitt mlajši je dragocene slike v svojem stanovanju kopičil več kot pol stoletja, poroča nemška revija Focus.

Stanovanje, v katerem so slike nabirale prah, je bojda tipičen brlog kompulzivnega "hrčkarja": policisti so se morali prebijati med krožniki gnijočih obrokov, prastarimi konzervami živil in praznimi embalažami hrane. Nekaj Picassovih slik je bilo celo potisnjenih med konzerve, da niso padla na tla.

"Človek, ki ne obstaja"
Povedati je treba, da je do neverjetnega odkritja prišlo že februarja 2011, a oblasti informacij javnosti niso razkrile vse do danes, še piše Focus; Gurlittovo stanovanje so z utemeljenim sumom preiskali zato, ker je njegov lastnik septembra 2010 (vidno živčen) med vožnjo z vlakom iz Švice, kjer je bil menda "na poslovnem potovanju", v Nemčijo pri sebi nosil 9 tisoč evrov neprijavljene gotovine. To je sicer zakonito, a so ga kljub temu osumili utaje davkov, saj je bilo nenavadno, da toliko denarja s seboj nosi človek, ki nikoli ni imel službe in ki je bil brez kakršnega koli jasnega vira zaslužka, brez pokojnine in zdravstvenega zavarovanja. "Bil je človek, ki ne obstaja," je eden izmed uradnikov, ki se ukvarjajo s primerom, povedal za Focus.

Zdaj velja, da je Gurlitt najverjetneje kakšno delo prodal, da je lahko živel od prihodka. Pravzaprav je še po raciji prodal eno izmed slik, Krotilca levov Maxa Beckmanna; dražbena hiša Lempertz iz Kölna jo je prodala za 864 tisoč evrov.

Ko so slike rešili iz njihovega začasnega domovanja, so jih odložili v skladišču na obrobju Münchna, medtem ko so strokovnjaki iskali sledi za njihovimi zakonitimi lastniki. "Carinska racija in zaplemba sta bili tajni operaciji, o katerih oblasti niso obvestile javnosti," še piše omenjena revija.

"Degenerirana" umetnost
Gre predvsem za umetnine, ki so jih nacisti klasificirali za "degenerirano umetnost"; najverjetneje so jih zaplenili oz. ukradli judovskim zbirateljem umetnosti; vsaj 300 je takih, za katere je doslej veljalo, da so izgubljene.

V zbirki so dela ducatov največjih imen umetnosti 20. stoletja, kot so Pablo Picasso, Henri Matisse, Marc Chagall, Emil Nolde, Franz Marc, Max Beckmann, Paul Klee, Oskar Kokoschka, Ernst Ludwig Kirchner in Max Liebermann.

Kupljene za drobiž
Hildebrand Gurlitt je slike najverjetneje lahko kupil po smešnih cenah, ki so obveljale, ko so se nacisti leta 1933 povzpeli na oblast; njegov sin, Cornelius, jih je po koncu vojne preprosto obdržal ter jih prodajal posamič in diskretno, da ni pritegnil pretirane pozornosti.

Kdo je bil Hildebrand Gurlitt?
Gurlitt starejši je bil leta 1933 eden najuglednejših umetnostnih zgodovinarjev v Nemčiji. Ker je bil velik ljubitelj moderne umetnosti (in ker je imel babico judovskega rodu), sprva pri nacistih ni bil v milosti; razrešen je bil tudi vseh svojih uradnih funkcij. A kaj kmalu je režim ugotovil, da ga potrebuje, saj nihče drug ni imel takih zvez z zbiralci znotraj in onkraj nemških meja kot on. Minister za propagando Göbbels osebno ga je zadolžil za prodajo "degenerirane" umetnosti v tujino - in to je očitno počel tako dobro, da mu je bila obljubljena celo služba direktorja "supermuzeja", ki ga je Hitler nameraval postaviti v Linzu.

Po vojni je Gurlitt trdil, da je bila njegova celotna zbirka umetnin, ki naj bi jo hranil v družinskem domu, uničena med bombardiranjem Dresdna. Ker je v tistem času zaradi svojih judovskih korenin v očeh zaveznikov obveljal za žrtev, ni bil nikoli obtožen zaradi svojega goljufanja lastnikov umetnin; s svojim poklicem se je mirno ukvarjal vse do leta 1956, ko je umrl v prometni nesreči.

Eno od platen je menda Matisse, ki pripada pariškemu zbiratelju umetnosti Paulu Rosenbergu; njegova vnukinja je Anne Sinclair, francoska novinarka in nekdanja žena nekdanjega direktorja Mednarodnega denarnega sklada Dominiqua Strauss-Kahna. Sinclairova se že vrsto let bori za vrnitev dedku ukradene zbirke, a za obstoj Matissovega portreta menda ni niti vedela.

Meike Hoffmann, ena od umetnostnih zgodovinarjev, ki skušajo ugotoviti poreklo ukradenih umetnin, pravi, da je vsaj 200 slik takih, ki so uradno prijavljene kot "iskane". Nemški strokovnjaki sicer opozarjajo, da še vedno obstaja "ogromna količina" umetnin, za katerimi se je po drugi svetovni vojni izgubila vsaka sled.

Izjemna najdba skrite zbirke umetnin
Izjemna najdba skrite zbirke umetnin