Arhitekt je bil od decembra lani namestnik predsednika, potem ko ga je predsedstvo SAZU-ja za namestnika izvolilo po smrti dotedanjega predsednika, akademika Jožeta Trontlja. Funkcijo predsednika – izvolila ga je večina od skupno 97 članov akademije – pa bo opravljal do rednih volitev novega predsedstva 6. maja.
Akademija je vredna toliko, kot so vredni njeni člani
Marku Marijanu Mušiču se zdi posebna vrednost, da so mu zaupali vodenje akademije v "težkem, nelagodnem in odgovornem obdobju" po slovesu akademika Trontlja. Pri vodenju najvišje nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove namerava spoštovati prastaro pravilo, ki velja že od ustanovitve prvih evropskih akademij v 17. stoletju - da je akademija vredna natanko toliko, kot so vredni njeni člani.
Izzivov in vizij za delovanje, pravi, je vedno dovolj, bilo pa bi "nenavadno, najbrž celo narobe, če se kot arhitekt ne bi zavzemal za kulturo in identiteto prostora Slovenije, za spoštovanje naše graditeljske tradicije, našega anonimnega ljudskega stavbarstva, dosežkov našega anonimnega ljudskega genija in naše izjemne, tudi v svetu priznane naselbinske kulture". Prav tako se bo zavzemal za "ohranitev prelepe, a žal zelo krhke kulturne krajine, ki je iz dneva v dan plen, ki jo uničujemo z nepremišljenimi ali zgolj investicijsko argumentiranimi posegi".
"Čas, da slovensko arhitekturo vrnemo na nekdanji piedestal"
Mušič se bo zavzemal tudi za dvig kakovosti sodobne slovenske arhitekture, ki se je po obdobju svetovnega spoštovanja z arhitekti akademiki Jožetom Plečnikom, Edvardom Ravnikarjem, Savinom Severjem, Stankom Kristlom in Milanom Miheličem danes znašla v "nezavidljivem, vsekakor provincialnem položaju". Prepričan je, da je skrajni čas, da jo zopet dvignemo na tisti sloveči piedestal, ko je ljubljanski šoli za arhitekturo veliki Le Corbusier rekel Votre belle ecole d'architecture (Vaša lepa šola za arhitekturo).
Leta 1941 rojeni Mušič je bil v SAZU izvoljen leta 2003, takrat kot izredni član, redni član pa je od leta 2007. Projektiral je tako javne stavbe, med drugim univerzitetno središče v Skopju, kot sakralne objekte (ljubljanske Nove Žale), zasnoval je tudi spominski park Teharje ter pripravil načrt za novo univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki pa ni bil uresničen. Njegov impozanten arhitekturni opus je, kot je zapisano na spletni strani SAZU-ja, prepoznaven po duhoviti prostorski razgibanosti in harmoniji, polni simbolnih znamenj, lepote in smisla.