Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 14 glasov
Ocenite to novico!
S pomočjo ultravijoličnih žarkov so restavratorji v firenški baziliki Santa Croce odkrili izvirno podobo Giottovih fresk v kapeli družine Peruzzi.
Giorgio Vasari, znameniti biograf umetnikov in začetnik umetnostne zgodovine, je Giotta cenil zaradi njegove zvestobe naravi oziroma zaradi zanimanja za naravne forme, to je kot začetnika razvojnega loka, ki se je končal z Michelangelom. O Giottu je tudi zapisal, da "mu je uspel odločilni prelom s tradicionalnim bizantinskim slogom, in prav z njim se rodi velika slikarska umetnost, kakršno poznamo danes. Uvedel je tehniko risanja, ki posnema življenje in ki je bila zanemarjena več kot dvesto let". Zaradi vseh teh odlik, zaradi svežine njegovih del in hkratnega ohranjanja sakralne vzvišenosti je Giotto postal priljubljen pri vplivnih meščanskih naročnikih. Rezultat tega so tudi stenske poslikave v več kapelah, posvečenih posameznim družinam. Ena oizmed takšnih kapel je kapela Peruzzijevih, v katere nedrje - dobesedno - so pogledali restavratorji.
'Zemljevid' freske s površino 170 kvadratnih metrov
S pomočjo ultravijoličnih žarkov so restavratorji pred kratkim odkrili nekatere detajle Giottovih fresk, ki so bili zaradi poznejših posegov na freskah skriti več stoletij. "Odkrili smo skrivnega Giotta," je ob odkritju povedala Isabella Lapi Bellerini iz firenškega restavratorskega laboratorija Opificio delle Pietre Dure, katerega sodelavci veljajo za največje strokovnjake na svojem področju na svetu. Namen pregledovanja Giottovih fresk z ultravijoličnimi žarki je izdelava 'zemljevida' 170 kvadratnih metrov velike freske, ki jo je Giotto dokončal okoli leta 1320.
Korekcije baročne norije
Freske, v katerih izstopata prizora z Janezom Krstnikom in Janezom Evangelistom, veljajo za zares 'velik dogodek' v zgodovini umetnostne zgodovine. Velja namreč, da so bile prav te freske kakšnih 140 let po tem, ko je Giotto od stene odmaknil zidarski oder, eden ključnih vplivov na Michelangela. Ta naj bi imel Giottovo delo v mislih tudi, ko je odšel na veliko 'misijo' v Sikstinsko kapelo. Zanimivo je, da so na vrhuncu baročne nabuhlosti v Firencah sklenili Peruzzijevo kapelo urediti bolj modno.
Prebelili so Giotta in naslikali nekaj drugega. Šele 19. stoletje s svojo subtilno ljubeznijo do starih kultur in še predvsem tistih, ki so porodile 'izvirno umetnost', je popravilo napako. Vendar pa je bila 'reanimacija' nekoliko groba in več detajlov je ostalo skritih ali po so jih poškodovali. Cecilia Frosinini, koordinatorica projekta, je prepričana, da ni vse izgubljeno. Ultravijolični diagram nam tako že uspe prikazati Giottove figure v tridimenzionalni podobi, kakršno jim je mojster dal z uporabo chiaroscura. In kar naenkrat so figure dobile tudi nove, bolj ekspresivne izraze.
Eksperimenti poznega Giotta
Umetnostni zgodovinarji delo, ki ga je Giotto opravil za vplivno družino, ki je obogatela s tekstilom, ocenjujejo kot precej eksperimentalno. Gre za poznega Giotta, ki je želel pred smrtjo poskusiti še nekaj novega. Z željo po bolj natančni potezi in učinku bogatejše ploskovitosti barv se je Giotto pri poslikavi kapele Peruzzijevih namesto za klasično fresko odločil za tehniko secco oziroma za slikanje na suhi omet. Z namenom doseganja posebnega umetniškega učinka je to vsekakor razumno, vendar pa je takšna slika veliko manj 'stabilna' in ni vedno mogoče vedeti, kako se bo ohranila čez čas. Če namreč pri klasični freski barva postane del 'tkiva' oziroma del ometa, ki ga med sušenjem potegne vase, je pri tehniki secco le nanesena in tako bolj izpostavljena zunanjim vplivom.
Čeprav z izdelanim virtualnim 'zemljevidom' izvirne Peruzzijeve kapele seveda obstaja možnost za obnovitev izvirnega Giotta, ni povsem jasno, ali se bo restavratorski proces zares zgodil. Projekt bi bil namreč izredno drag, zato restavratorji za zdaj načrtujejo le izdelavo interaktivne računalniške simulacije, s katero bi ljudje lahko kar pred računalnikom spoznavali Giotta iz firenške bazilike Santa Croce.
