Ena najmarkantnejših grobnic na pariškem "zvezdniškem" pokopališču Père Lachaise je z neštetimi odtisi šminke posejana grobnica irskega dramatika, pesnika, pisatelja in esteta Oscarja Wilda. Danes, na 111. obletnico Wildove smrti, so v Parizu razkrili obnovljeni nagrobnik umetnika, ki je leta 1900 v francoski prestolnici umrl osamljen, obubožan in bolan v zanikrni hotelski sobi.

Od zdaj bo grob pred najbolj gorečimi Wildovimi oboževalkami tudi zavarovan - mestne oblasti so namreč sklenile prekiniti običaj, ki datira v devetdeseta leta, ko je neka obiskovalka sklenila na belem marmorju pustiti poljub. V poznejših letih se mu jih je pridružilo še malo morje, mednje pa so bile s šminko nakracane še izjave ljubezni in posvetila, na primer "Še naprej glej k zvezdam", "Resnična lepota se konča, kjer se začne razum" in "Tukaj leži najboljši človek, kar jih je kdaj živelo". (Morda presenetljivo, da je Wilde, eden najslavnejših homoseksualcev v zgodovini literature, tarča predvsem ženskih izlivov ljubezni).

9.000 evrov, ki pa jih je bilo težko izterjati
Wildov vnuk Merlin Holland je za britanski Guardian povedal, da so sledovi šminke počasi postajali "resen problem", saj se maščoba iz rdečila zažre v kamen. "Z vsakim čiščenjem je bil kamen malo bolj obrabljen in javni pozivi, naj ljudje prenehajo, niso niti malo zalegli. Poljubljanje Oscarjevega nagrobnika je postalo priljubljena navada turistov, ki se je ni več dalo preprečiti - še če so koga ujeli med dejanjem, ki se ga lahko kaznuje z 9.000 evri kazni, je bil turist po navadi že daleč od francoskih tal, preden ga je oblastem uspelo pripeljati pred sodišče."

"Po tehnični plati je bil nagrobnik že skoraj nepopravljiv," je še potožil Holland. "Po vsakem čiščenju je bil kamen še bolj porozen in tako potreben še temeljitejšega čiščenja." Potem ko so pariške oblasti za ohranitev spomenika ponudile le delček potrebne vsote, so na pomoč priskočili Irci: plačali so za globinsko čiščenje in "razmaščevanje", obenem pa še za stekleno ogrado, ki bo od zdaj morebitne poljubovalce držala na varni razdalji.
"Mesojeda orhideja" ...
Današnjega odkritja spomenika se je poleg irskih in francoskih predstavnikov udeležil tudi igralec Rupert Everett, ki je pred leti nastopil v filmski adaptaciji Wildove drame Pomembno se je imenovati Ernest (The Importance of Being Ernest). Sam je Wildov oboževalec še od otroštva, ko mu je mama brala Srečnega princa. "Oscar je bil kot vse zvezde. Bil je kot mesojeda orhideja. Verjetno je bil eden tistih ljudi, ki vase posrkajo vso energijo v sobi. On iz nje odide napojen, ostali pa so izžeti. Ne vem, če ste že kdaj spoznali kako zvezdo. Popijejo energijo ... pa ne na slab način. Taki pač so. Hranijo se z ljudmi."

... in zavetnik trpečih
Everett je prepričan, da grafitiranje spomenika ni bilo samo izraz občudovanja Wildove literature: "Wilde je zavetnik vsakogar, ki se počuti izobčenega. V tem pogledu ga lahko primerjamo z Edith Piaf ... kot nekoga, ki trpi. Vse, kar vemo o Wildu, ima opraviti s krivico in zatiranjem." Everett bo septembra začel snemati film o Wildu, za katerega je sam tudi napisal scenarij; pri projektu bo imel tako glavno vlogo kot tudi službo režiserja, ob njem pa bodo nastopili še Colin Firth, Emily Watson in Tom Wilkinson.

Za razliko od dozdajšnjih filmov o Wildu, ki so se večinoma končali na točki, ko gre pesnik za zapahe, se bo Everett osredotočil na zadnja tri leta njegovega življenja. "Mislim, da je razlog za to (časovni "zamolk" ostalih filmov, op. n.) deloma v tem, da se heteroseksualni svet še vedno ne more soočiti s tem, kar so mu naredili ... če je Wilda po prihodu iz ječe Anglež srečal na cesti, je bil popolnoma upravičen do tega, da je stopil do njega in ga oklofutal ali pljunil vanj ... vsi so mu obrnili hrbet."

Grafiti kot izraz ljubezni
Wildov vnuk ima glede dozdajšnjega "onečaščanja" spomenika mešane občutke: "Grafiti so bili narejeni iz ljubezni, kar je nenavaden fenomen - grafiti so po navadi le znamenje protesta. Ostali grobovi občudovanih ljudi po navadi dobijo rože ali pa pisemca. Fenomen poljubljanja je bil rezerviran zgolj za Oscarja. Globoko ganjen sem nad tem, da je človek, ki je bil izgnan iz Anglije, zdaj tako oboževan. Toda škoda za spomenik je bila neznanska."

Žalostna zgodba o tem, kako je Wilde po prihodu iz zapora umrl popolnoma obubožan, je znana. Tisti prijatelji, ki so mu ostali zvesti do konca, si niso mogli privoščiti nič razkošnejšega od "pogreba šestega razreda" (un enterrement de sixième classe) v Bagneuxu, južnem predmestju Pariza. Pozneje je pokojnikov prijatelj Robert Ross s prodajo njegovih del (med drugim zagrenjenega pisma, polnega obtožb, ki ga je Wilde iz zapora poslal svojemu nekdanjemu ljubimcu, Lordu Alfredu Douglasu) nabral dovolj denarja, da je zakupil trajno "parcelo" na petičnem pokopališču Père Lachaise.

Asirski goli angel - kontroverzen od prvega dneva dalje
Še eno leto pozneje je neka druga Wildova znanka anonimno ponudila 2 tisoč funtov mlademu kiparju Jacobu Epsteinu, da bi na grob postavil še primerno ugleden spomenik. Goli leteči angel, ki se zgleduje po asirskih kipih, kakršne hranijo v British Museumu, je takoj postal kamen spotike. Ali, s Hollandovimi besedami, "Pariške oblasti so samo pogledale angelove intimne dele in jih že hitele pokrivat z ogromnim kosom mavca. Niso jih hoteli odkriti, dokler ne bi umetnik česa spremenil. Epstein je bil besen; z ogorčenimi pismi je zasul francoske književnike, češ da je škandal, da se umetnino obravnava kot nekakšno obscenost. Svoje je dosegel šele leta 1914."

Kip se je nato bolj ali manj brez poškodb ohranil do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so mu vandali odsekali in ukradli genitalije.