V zasebni zbirki je več kot tri tisoč predmetov, nabranih po hribih okoli Drežnice. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
V zasebni zbirki je več kot tri tisoč predmetov, nabranih po hribih okoli Drežnice. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
false
Mirko Kurinčič, ki ljubiteljsko zbira predmete iz 1. svetovne vojne že več kot 50 let, ima rad osebne predmete, ki ti dajo misliti. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
false
Muzejska zbirka Botognice v Drežnici pri Kobaridu je odlična odskočna deska za pohodniški izlet na planino in muzej na prostem Zaprikraj. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
false
Izstrelek se je zapičil v drevo. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
false
Ampule morfija iz kaverne, v kateri je delovala italijanska ambulanta. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
false
Svinčena "opeka" iz pretopljenih krogel nabojev. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
false
Polnilo topovske granate iz svinčenih kroglic. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

"Pred petdesetimi leti je bilo drugače, takrat je bila Jugoslavija, vse je bilo družbeno in ni se prav veliko ljudi zanimalo za prvo vojno, saj so morali rane druge vojne še prežvečiti, poglejte, naša vas Drežnica je bila prav na bojišču," se je za MMC spominjal svojih zbirateljskih začetkov Mirko Kurinčič, ki je skozi leta nabral obširno in bogato muzejsko zbirko velike vojne Botognice. Zbirko več kot tri tisočih predmetov, nabranih po domačih hribih, iz časa velike vojne pa dopolnjuje tudi pisan etnografski muzej, ki obiskovalca popelje skozi zgodovino in običaje idilične gorske vasi Drežnica.

Takrat pred petdesetimi leti sta ga zgrabila močna fantazija in zanimanje za prvo svetovno vojno. "Možje, ki so se bojevali v prvi vojni, avstrijski vojaki, so bili takrat še živi, spomnim se pogovorov pred vaško mlekarno ali ob ognju, starejši so pripovedovali zgodbe o prvi vojni, mlajši pa o drugi, to smo poslušali, takrat televizije ni bilo," je obujal spomine Kurinčič in hkrati navedel, da je bilo takrat na voljo ogromno fotografskega materiala, pošte in vojaških dnevnikov. Velika vojna mu deloma ni dala miru tudi, ker je na dan preboja avstro-ogrskih vojakov ob "čudežu pri Kobaridu" 24. oktobra 1917 v avstro-ogrski uniformi padel njegov stari oče. Zbirka je spomin na naše prednike, je dodal.

Osebni predmeti, polni zgodb
Za orožje mu sicer ni preveč mar, saj pravi, da ima najraje osebne predmete, ki ti dajo misliti. "Zdaj hodijo okoli z detektorji kovin, včasih tega ni bilo, jaz sem hodil raziskovat v kaverne, ampak edino v nedeljo, ko je Gospodov dan, drugače ni bilo časa, je bilo treba delati," je dejal in dodal, da si je pomagal z baterijo in lopatko. V kavernah, ki so jih vojaki na frontnih položajih izklesali v živo skalo, je nato hitro našel kakšen kovanec, gumbe, pipo za tobak, pisala in tintnik itd. "Šele učiti sem se moral, kaj najdeni predmeti sploh so in kako so jih uporabljali, pa tudi takoj začneš razmišljati, kdo je to uporabljal, ali je ostal živ, kako je bilo takrat v tej kaverni, v glavi se ti zgodba kar razpreda," je slikovito opisal.

Ostanke prve svetovne vojne, kot so koluti bodeče žice za staro železo, naboje in druge uporabne in manj uporabne predmete, pa so mladi in stari nosili skupaj tudi za prodajo. "Prvo nogometno žogo smo kupili z zbiranjem medenine, pobirali smo tudi železje, tudi naši starši so pobirali in prodajali zraven kmečkega dela," je navedel. Za prodajo so topili tudi svinčene krogle nabojev, za kar je bila najprimernejša avstrijska jeklena čelada tipa Berndorf, ki je bila v primerjavi z italijansko plehnato navadno čelado pravi "tank".
.

Idilična gorska vas Drežnica je odlično izhodišče za pohodniške izlete, eden takšnih je tudi pohod do planine in muzeja na prostem Zaprikraj v okviru Poti miru.
.
Vabljeni k branju:
V jarkih soške fronte muzeja na prostem Zaprikraj

.
Nekateri nespametni pogumneži so neeksplodirane granate tudi odpirali, a Kurinčič pravi, da ima srečo, ker se je tega nespametnega početja vedno bal. "Takrat pred petdesetimi leti se ne spomnim nikogar, ki bi te predmete zbiral, bil sem bela vrana, no, pozneje sem izvedel, da je še en takšen "čudak" v Bovcu, in sicer Ivo Ivančič, s katerim sva se pozneje tudi povezala," je dodal.

Izpostavil je tudi vraževerje med zbiralci, in sicer zase pravi, da je vedno najboljše najdbe dobil tam, kamor je šel na začetku, potem je pregledal še vse preostalo in ni našel več nič. "Občutek sem imel, da te vleče tja, kjer je nekaj, ne vem pa, ali je kar resnice v tem," je dejal.

"Vročekrvni" Sicilijanci v Drežnici
Ob začetku velike vojne leta 1914 so Avstrijci mobilizirali vse moške iz vasi od 18. do 42. leta, samo vas Drežnico pa so po vstopu Italije v vojno maja 1915 s kobariškim terenom vred prepustili Italijanom brez boja. Po prihodu Italijanov je bilo nato izseljeno prebivalstvo preostale vasi, sama vas pa je med vojno služila vojaškim namenom, saj so glede na velikost hiše z dekretom ocenili, koliko vojakov bo nastanjenih v njej, je nadaljeval Kurinčič.

"Radia in televizije ni bilo, časopis pa je imel samo župnik, ki je na prižnici v nedeljo svaril, da se nekaj pripravlja, da je mogoča vojna z Italijo in da če bodo zaslišali glasen pok, to pomeni, da so naši razstrelili kobariški most, svaril je tudi, naj se dekleta pazijo, ker bodo prišli vročekrvni Sicilijanci," je navedel župnikova opozorila. Žehovcova Mica, ki je imela takrat 17 let, je po Kurinčičevih besedah pripovedovala spomine o prvem prihodu Italijanov. Ko je zagledala tuje vojake s perjem na glavi, se je nemudoma tekla skrit domov v klet pod velik lesen čeber, tam pa je ostala skrita ves dan. Domači so jo obupano iskali, a vse zaman, no, po dobrem dnevu jo je po njenih besedah premagala lakota in je splezala izpod čebra. Župnikova opozorila o "vročekrvnosti" so bila v tem primeru pretirana, saj ji ni nihče od Italijanov nič hotel, ko se je končno prikazala.
Špijonaža župnika in župana
Paranoje pri Italijanih sicer ni manjkalo, tako so kmalu po prihodu aretirali župnika in župana, ker naj bi bila avstrijska vohuna. Župnik je imel telefon in tako so ga obtožili, da z Avstrijci po telefonu redno klepeta in sovražniku sporoča podatke, župan pa naj bi bil celo tako predrzen, da je splezal na vrh zvonika in z ogledalom v Morsejevi abecedi signaliziral. Zaprli so ju v Kobaridu, nameravali naj bi ju celo ustreliti zaradi vohunstva, a ju je rešil kobariški župan, ki je bil sicer liberalec, omenjena dva pa iz klerikalnega tabora, tako da je bil njun rešitelj hkrati politični nasprotnik, je poudaril Kurinčič. "So držali skupaj zaradi zunanje nevarnosti, ko ta popusti, se pa zgrebejo, tako kot še dandanes," se je pošalil.
V Drežnici je po Kurinčičevih besedah prav tako še vedno živa anekdota, kako so italijanski vojaki v vasi spraševali za mleko (latte), domačin pa jim je prinesel leseno desko (pogovorno lata). Italijani so seveda mislili, da jih namerno ponižuje oziroma iz njih brije norce.

Po velikem porazu pri Kobaridu so Italijani v naglici odšli, v vasi pa pustili ogromno materiala in opreme, vas pa so delno tudi požgali, saj niso želeli, da sovražnik dobi v roke kaj uporabnega. "Na začetku sploh ni bilo treba oditi po predmete v hribe, vsaka hiša je imela svoj depo, cel kup železja, v naši hiši je ostalo 500 podkev za konje, zidarske žlice, svedri, klešče, kladiva ... itd.," je naštel.