Arheologi so v Leicastru odkopali grobu angleškega kralja Riharda III., enigmatične figure, ki ga je Shakespeare v svoji tragediji ovzdignil v pošastnega tirana, emblematično figuro zla in pehanja za močjo (v Tower of London naj bi dal, da ne bi ogrozila njegovega prestola, zapreti celo svoja nečaka).
Zadnji britanski kralj, ki je padel na bojnem polju
Srednjeveški vladar je bil torej že več kot petsto let pokopan na kraju, kjer se danes razprostira parkirišče, v srednjem veku pa naj bi stala cerkev. Rihard III., zadnji predstavnik rodbine Plantagenetov, je Angliji vladal od leta 1483, pa vse dokler ni bil pičli dve leti kasneje v spopadu s svojim naslednikom, Henrijem Tudorjem, poražen v bitki pri Bosworthu.
Zgodovina domneva, da so njegovo truplo slekli in izropali, nato pa ga prepeljali v Leicester in pokopali v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu Greyfriars. Toda sčasoma so se podatki o tem, kje natančno je cerkev stala, izgubili, obstajala pa je tudi teorija, da so kraljeve kosti po razpustitvi samostanov pometali v reko Soar.
Potrditev "brez sence dvoma"
Danes je vodja arheološkega projekta, Richard Buckley z univerze v Leicestru, na tiskovni konferenci, pred polno dvorani (in ob bučnem aplavzu) predstavil rezultate študije, ki "onkraj sence dvoma" dokazuje, da okostje resnično pripada Rihardu III.", poroča BBC. Gre za ostanke moškega v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih, ki so jih uspeli datirati nekam v obdobje med letom 1455 in 1540. (Rihard je pri 32 letih umrl leta 1485.)

Rihardov rod še živi
DNK okostja se ujema tudi z DNK-jem Michaela Ibsena, v Kanadi rojenega izdelovalca pohištva, ki je še živeči neposredni potomec Anne Yorške, Rihardove sestre. Poleg tega so na okostju vidne sledi poškodb, ki bi lahko bile bojne rane: ostro rezilo je pokojniku razčesnilo zadnji del lobanje, med dvema vretencema hrbtenice pa je imel zagozdeno tudi nazobčano glavo sulice.

Vsega skupaj je bilo na telesu deset različnih poškodb, od tega osem na glavi. Usodna je bila rana na glavi, večino ostalih poškodb pa so mu nasprotniki verjetno zadali po smrti, z namenom ponižanja pokojnika. (Shakespeare piše, da je Rihard III umrl potem, ko so ga na bojišču sklatili s konja; iz tega odlomka je tudi slavni citat: "Moje kraljestvo za konja!")

Tudorji - krivci za negativno kampanjo?
Izkopavanja je podpiralo tudi Društvo Riharda III., ki se ukvarja s študijem in predstavljanjem figure kralja javnosti. Prepričani so namreč, da je po smrti kraljev sloves utrpel neznansko škodo in omalovaževanje - predvsem po zaslugi svojih nasprotnikov in naslednikov, Tudorjev.

Rihard III. je nedvomno enigmatičen lik - ne samo zato, ker je ena najbolj osovraženih osebnosti britanske zgodovine, ampak tudi zato, ker je ena ključnih. Zanimanje zanj, ki nikoli ni popolnoma presahnilo, seveda pomeni tudi, da so se okrog mesta njegovega poslednjega počivališča spletle številne legende in ugibanja.

Če ni dobre zgodbe, si jo kdo izmisli
"Čeprav so tamkajšnji prebivalci, med njimi denimo Alderman Herrick, še leta 1612 čisto natančno vedeli, kje je kralj pokopan - Herrick je zaslužil čeden kup denarja z vodenimi ogledi kraljevega nagrobnika, ki je bil na njegovem vrtu - so se že takrat širile neverjetne zgodbice o tem, da so ga izkopali in vrgli v reko," je za The Guardian povedala Philippa Langley iz zgoraj omenjenega društva. "Spet druge anekdote pričajo, da so njegovo krsto uporabili kot korito za konje."

Odločeno je že, da bodo kosti zdaj dokončno shranili v katedrali v Leicastru, le nekaj metrov od tam, kjer so jih odkopali.