Drugo
(4)
Igor Zabel
Če je bila v slovenskem prostoru dolgo v ospredju interpretacijska linija razvoja modernistične umetnosti, ki je vodila od impresionizma, ekspresionizma in potem do abstrakcije visokega modernizma, so Igorja Zabela zanimali tudi še tedaj manj raziskani umetniški pojavi in prakse 20. stoletja. Foto: Borut Kranjc
       Bil je erudit in zaradi njegovega poznavanja zgodovine umetnosti, filozofije, literature, tudi glasbe, je branje njegovih besedil pravo popotovanje.       
Pisarna Igorja Zabela, 1997.
Pisarna Igorja Zabela, 1997. Foto: Lado Mlekuž, Moderna galerija, Ljubljana
       Zelo pomembna njegova odlika pa je bila tudi, da je bil kot umetnostni zgodovinar, teoretik zmožen artikulirati stvari, ki so se takrat okoli njega dogajale, se pravi stvari, ki morda še sploh niso imele utečenega besednjaka, kot na primer sodobne umetniške prakse, o katerih sprva piše kot o umetnosti devetdesetih, je bil zmožen ubesediti, povzeti in jih umestiti v širši umetnostnozgodovinski in družbenopolitični kontekst.       
Nagrado Igorja Zabela za kulturo in teorijo 2018 prejme Joanna Mytkowska, umetnostna zgodovinarka, kuratorka in od leta 2007 direktorica Muzeja za moderno umetnost v Varšavi. Kot je zapisala v obrazložitvi, nagrajenki žirija priznava velike intelektualne, kuratorske in civilnodružbene dosežke, ki jih je Mytkowska razvijala v zadnjih petnajstih letih, še posebej kot direktorica varšavskega Muzeja za moderno umetnost, njeno predanost pri utrjevanju odnosa med umetnostjo in družbo v času korenitih družbenopolitičnih sprememb na Poljskem in širše, pa tudi izstopajoče znanje o umetnosti srednje in vzhodne Evrope. Foto: Tadeusz Rolke
Na konferenci skušajo strokovnjaki v mednarodni zasedbi najti odgovore na vprašanje, kakšen je v realnosti lahko učinek mirkosprememb, ki se v umetniških praksah zgodijo v različnih projektih. Sprašujejo se, kaj je ostalo od tradicije avantgardnih emancipatornih praks modernizma, ki so bile zazrte v sokreiranje prihodnosti boljše družbe. Z modernizmom so potem takšni univerzalni projekti padli, obenem pa številni umetniški projekti, ki se zapletajo v družbene problematike, s tem tudi že lahko vplivajo na prihodnost. Kakšno je torej to razmerje med neposredno sedanjostjo in prihodnostjo? Foto: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo
       Zabel je večkrat ponavljal, da je po njegovem mnenju vloga kustosa v tem, da vzpostavlja pogoje vidnosti umetniškega dela in bil kritičen do enačenja kustosa in umetnika. Zanimivo je, da je ta njegova razstava potekala istočasno kot za naš prostor tedaj kar spektakularna razstava Epicenter Ljubljana Haralda Szeemanna, ki pa mu enačenje vloge kustosa in umetnika ni bilo tuje.       
VIDEO
Joanna Mytkowska, dobitni...

Dodaj v

Poklon Igorju Zabelu. "Ne domišljam si, da bom razrešil ta protislovja, ampak moramo iskati odgovore."

Z Urško Jurman o dediščini Igorja Zabela
6. december 2018 ob 17:51
Ljubljana - MMC RTV SLO

Letos bi Igor Zabel, umetnostni zgodovinar, kustos, literarni kritik in prevajalec, praznoval 60 let. Vsestranski intelektualec je v slovenskem kulturnem prostoru pustil pomembno dediščino, ki bi bila gotovo še večja, če ne bi njegovega življenja prekinila prezgodnja in nepričakovana smrt.

Kljub njegovi kozmopolitskosti in pretanjenemu čutu za umetnost, s katerim je pomembno sooblikoval predvsem slovensko likovno prizorišče od srede 80. let do sredine prvega desetletja 21. stoletja, torej v desetletjih, ko je to naredilo pomembne korake, je v širši javnosti njegovo delo malo poznano. To skuša popraviti nov dokumentarni film Kustosova soba. Igor Zabel: Kako narediti umetnost vidno?, ki ga je bilo v preteklih dneh že mogoče videti v Kinodvoru, v petek pa bo projekcija dokumentarca še uvod v podelitev nagrad Igorja Zabela za kulturo in teorijo.

Prav letos mineva deset let, odkar podeljujejo to priznanje, s katerim želijo ohranjati spomin na Zabelovo delo. Podeljujejo pa ga za izjemne dosežke s področja vizualne umetnosti srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Nagrada, ki je pobuda sklada ERSTE z Dunaja, se od leta 2008 podeljuje bienalno, odslej pa se bo zasidrala v Ljubljani. Z nagradnim skladom 76.000 evrov je ena prestižnejših nagrad za kulturne dejavnosti, povezane s srednjo, vzhodno in jugovzhodno Evropo.

Umetnost - koliko še ideja za prihodnost?
Podelitev spremlja več dogodkov, posvečenih dediščini Igorja Zabela in pomenu sodobne umetnosti. Danes v Moderni galeriji poteka konferenca z mednarodno udeležbo, na kateri bodo strokovnjaki razmišljali o razmerju med umetnostjo in zamišljanju naše prihodnosti.

Koncept konference je razvila direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac, skupaj z Društvom Igor Zabel za kulturo in teorijo pa so nato pripravili izbor govorcev in specifične poudarke. Kot pove Urška Jurman, programska vodja društva, je osnovna ideja konference razmisliti, katera časovnost določa sodobno umetnost. "Pogoste so kritike, da je sodobna umetnost ujeta v zanko neposredne sedanjosti oz. komentiranja in odzivanja na "tukaj in zdaj" in se v tem pogledu razlikuje od avantgard z začetka 20. stoletja, ki so se napajale iz ideje sokreiranja boljše prihodnosti, drugačnega, pravičnejšega družbenega reda. Vprašati se želimo torej, kakšna je povezava sodobne umetnosti z razvijanjem idej za prihodnost, kakšna je njena imaginacijska moč v tem in hkrati tudi – glede na to, da je velik del sodobnih umetniških praks neposredno vpet v različne skupnosti in v razreševanje konkretnih družbenih problemov –, kakšen je njihov realen učinek," razlaga.

Jutri, torej v petek, bo sledila podelitev nagrad. Glavna nagrajenka je Joanna Mytkowska, direktorica Muzeja za moderno umetnost v Varšavi, ki dokazuje, da sta lahko volja in iznajdljivost močan odziv na reakcionarno vladno politiko na Poljskem s prav takšnim stališčem do sodobne umetnosti. Sama je za eno izmed štipendij Igorja Zabela predlagala Raziskovalni center za vizualno kulturo (Visual Culture Research Center - VCRC) iz Kijeva, ki z analiziranjem vizualne kulture spodbuja refleksijo o postsovjetskih političnoekonomskih razmerah in se vzpostavlja kot pomemben nasprotnik novega vala nacionalizma, katerega vpliv na javni prostor in družbeno identiteto se vztrajno širi. Center je nagrajen za izjemen prispevek k delovanju, kritičnemu mišljenju in ustvarjanju v izjemno težavnih okoliščinah današnje Ukrajine v vojnem stanju. Žirija pa je štipendijo namenila društvu Oberliht iz Kišinjeva, saj so redke izjeme, ki moldavsko sodobno umetnost sploh rišejo na zemljevid Evrope, in Edith Jeřábkovi, kuratorki, raziskovalki, pedagoginji in piski iz Prage, za vztrajanje v emancipatornih neinstitucionalnih oblikah kulturne produkcije ter za iskanje novih izrazov kuratorske prakse in teorije.

Nagrade bodo podelili ob 20.00, pred tem, ob 18.00, pa bodo predvajali dokumentarec Kustosova soba z angleškimi podnapisi. Film je režiral Damjan Kozole, ki je scenarij napisal skupaj z Urško Jurman.

Film Kustosova soba se osredotoča predvsem na Zabelov strokovni pristop in prek tega oriše oz. pokaže na pomen tega umetnostnega zgodovinarja, kustosa in teoretika v slovenskem in evropskem likovnem prizorišču poznih 80., 90. let in na začetku prvega desetletja tega stoletja. Ni veliko dokumentarnih portretov, ki bi tako strokovno, razmeroma ozko fokusirano predstavili neki teoretski in metodološki kredo portretiranca, zlasti kadar gre za portret kustosa za sodobno umetnost, se pravi deluje na področju, ki ga morda širša javnost ne pozna dobro. Kot pravi Urška Jurman, je bila to zavestna odločitev že na samem začetku priprave filma pred petimi leti, ko je nagovorila Kozoleta, s komer sta tudi skupaj zastavila scenarij. Odločila sta se, da pokrijeta poglavitna poglavja, teme in projekte, s katerimi se je Zabel ukvarjal, čeprav na koncu zaradi časovne omejitve filma vsega res niso mogli vključiti. "Zdelo se nam je, da si človek, kot je Igor Zabel, zasluži osvetlitev, kaj vse je s svojim delom pustil v slovenskem kulturnem prostoru, predvsem v polju likovne umetnosti. Cilj je bil tudi vednost o njegovem delu razširiti v širšo javnost," pove. Ves čas so iskali ravnovesje, kako narediti film strokovno korekten, ampak hkrati tudi sledljiv in zanimiv za ljudi, ki ne poznajo področja in morda niti ne razlike med moderno in sodobno umetnostjo. Njegov biografski in človeški moment so v filmu poskušali pokriti predvsem s spomini družine in hkrati drugimi sogovorci, ki so spregovorili tudi o tem, kako je Igor Zabel kot človek deloval na svojem profesionalnem področju.

Skozi intervjuje se je pokazalo, da sta bili izredno pomembni njegova vključujočnost in podpora lokalnemu kulturnemu prostoru, kjer je pretežno deloval. "Iz svoje osebne izkušnje kot mlada umetnostna zgodovinarka in nekdo, ki je sredi devetdesetih let vstopal na področje kuratorskega, kritiškega dela lahko povem, da je bil dostopen za mlajšo generacijo s strokovnimi nasveti, kot urednik nam je dajal možnosti objav v Marsu, ki je bila tedaj publikacija Moderne galerije, prav tako v Manifesta Journalu, prvi strokovni periodiki o kuratorskih študijah, ki jo je sourejal na začetku tisočletja. Bil pa je tudi mentor v izobraževalnem programu SCCA-Ljubljana za kustose in kritike, Svet umetnosti," se spominja Urška Jerman.

Film pokaže, kako dragocen je bil Zabel za naš kulturni prostor, ker je bil povezovalen, sodeloval je z zelo različnimi institucijami, posamezniki, pobudami, poudarja. Kot del Moderne galerije, pa tudi osebno se je Zabelu zdelo pomembno razvijati mednarodne povezave in sodelovanja; verjel je, da skozi tovrstni dialog lokalni kulturni prostor lahko le pridobiva, zaradi česar je vzel nase tudi vlogo koordinatorja bienala sodobne umetnosti Manifeste 3 leta 2000 v Ljubljani. "Zelo pomembna njegova odlika pa je bila tudi, da je bil kot umetnostni zgodovinar, teoretik zmožen artikulirati stvari, ki so se takrat okoli njega dogajale, se pravi stvari, ki morda še sploh niso imele utečenega besednjaka, kot na primer sodobne umetniške prakse, o katerih sprva piše kot o umetnosti devetdesetih, je bil zmožen ubesediti, povzeti in jih umestiti v širši umetnostnozgodovinski in družbenopolitični kontekst."

Prek osvetlitve Zabelovega dela pokaže film tudi na vlogo kustosa kot pomembnega akterja v svetu umetnosti. Njegova vloga pri postavljanju razstave že dolgo presega zgolj koordiniranje, zbiranje in hrambo, v ustvarjanje in prezentacijo umetnikov je dejavno vpet in na ta način tudi že v avtorskem smislu sooblikuje umetniški prostor. Igor Zabel je vsekakor bil del te transformacije vloge kustosa v vlogo kuratorja; torej kustosa kot strokovnjaka za muzejsko zbirko oz. njen segment v neko bolj ustvarjalno avtorsko vlogo. Ta premik v njegovem delu vidimo od njegovih prvih razstav v Moderni galeriji, kjer se je posvečal predvsem preglednim razstavam določenih zgodovinskih obdobij ali umetnostnih pojavov – npr. minimalizmu, naredil je retrospektivno razstavo skupine OHO, z Bredo Ilich Klančnik sokuriral razstavo Tank! Slovenska zgodovinska avantgarda. Že v 90. letih pa se je vse bolj preizkušal tudi v avtorskih projektih, a ves čas se je vračal tudi k preglednim umetnostnozgodovinskim razstavam, vse do razstavne trilogije Slovenska umetnost 1975–2005, ki jo je sokuriral z Igorjem Španjolom, pojasni Urška Jurman.

Vpogled v Kustosovo sobo
Za njegov razmislek lastne vloge kustosa je bila pomembna tudi razstava Kustosova soba iz leta 1997. "Pri naslovu filma smo izhajali iz njegove manj poznane razstave Kustosova delovna soba, ki lepo pokaže njegovo razumevanje vloge kustosa oziroma kuratorja. Skozi razstavo, v kateri je bil ves čas trajanja prisoten, je poudaril svojo vlogo pri produkciji in recepciji umetniškega dela, a ob tem poudaril tudi pomen pozornega branja umetniškega dela in ustvarjalnega dialoga z umetniki. Zabel je večkrat ponavljal, da je po njegovem mnenju vloga kustosa v tem, da vzpostavlja pogoje vidnosti umetniškega dela, in bil kritičen do enačenja kustosa in umetnika. Zanimivo je, da je ta njegova razstava potekala istočasno kot za naš prostor tedaj kar spektakularna razstava Epicenter Ljubljana Haralda Szeemanna, ki pa mu enačenje vloge kustosa in umetnika ni bilo tuje."

Medtem ko je Szeemanova razstava z ambicioznimi instalacijami zavzela glavne razstavne prostore Moderne galerije, je Igor svojo razstavo oz. svojo delovno sobo umestil v kletne prostore Moderne galerije, kjer je pisal o umetniških delih, ki so mu jih umetniki poslali po pošti – to je bilo namreč eden izmed njegovih ''navodil'' umetnikom – in komuniciral z obiskovalci, pove sogovornica. "S to razstavo, ki je nedvomno samorefleksivna in po mojem mnenju kaže neko tudi na neko ambivalentnost, je osvetlil vse večjo vlogo kustosa v razmerju do umetnika in v celem procesu umetniške produkcije ter njene recepcije, a hkrati je zgovorno tudi, da se je ''umestil'' v klet Moderne galerije."

Besedila erudita, prava popotovanja po različnih področjih umetnosti
Čeprav je pravil, da sam ni tip akademskega knjižnega molja, ki bi bil ves čas na tekočem z relevantno literaturo in bi poznal morje podatkov ter da takšnim eruditom včasih zavida, je bil Igor Zabel v resnici zelo blizu temu opisu. Bil je na tekočem z razvojem teorije in filozofije in na splošno je bilo njegovo zanimanje izredno razpršeno in razvejano. Ukvarjal se je z različnimi področji; umetnostna zgodovina je bila seveda le eno izmed teh, tukaj so še filozofija, literarna teorija, pisal je lastno prozo. Danes je za teoretika oz. kustosa takšna širina tako rekoč nuja, podobno kot tudi sama vizualna produkcija ves čas prehaja prek ožjih meja samega likovnega ustvarjanja. Sprva je bil mladi raziskovalec na Oddelku za primerjalno književnost na ljubljanski filozofski fakulteti in bil zelo dejaven kot kritik – predvsem s področja literature in likovne umetnosti – in šele z vstopom v službo v Moderno galerijo leta 1986 se je temu področju povsem posvetil. Še vedno pa je bil aktiven tudi kot pisec proze, kratkih zgodb in črtic. Prav tako kot urednik in prevajalec, česar v filmu niso mogli zajeti. Prevajal je veliko tako s področja literature kot s področja družboslovja in humanistike, npr. Edwarda W. Saida, Oscarja Wilda, Thomasa Pynchona, Immanuela M. Wallersteina idr. "Bil je erudit in zaradi njegovega poznavanja zgodovine umetnosti, filozofije, literature, tudi glasbe, je branje njegovih besedil pravo popotovanje," poudari Urška Jurman.

Več različnih resnic
Takšen v več smeri usmerjen pristop pomeni različne poglede, raznolika razumevanja umetniškega dela. Prav ta odprtost do različnih interpretacij in branj umetniškega dela je Zabel razumel kot enega osnovnih pristopov v svojem delu. Za razumevanje umetniškega dela mu je bil posebej pomemben kontekst – tako pogojev oz. okoliščin same produkcije kot tudi recepcije, spomni Urška Jurman. "V tem smislu mu je bila blizu recepcijska teorija oz. obrat h gledalcu. Za njega je bilo umetniško delo odprt tekst oz. odprto delo, ki se sklene v razmerju z gledalcem, bralcem ... vedno znova." Razumevanje umetniškega dela, ki ni zakodirano enkrat za vselej, ampak ga je mogoče vedno na novo aktualizirati in drugače prebrati, pa se sklada tudi z njegovimi preverjanji utečenih interpretacij modernistične umetnosti.

Zadržanost ali angažirana drža?
Eno od vprašanj, ki je Zabela ves čas zaposlovalo, saj nanj ni imel enoznačnih odgovorov, je bilo razmerje umetnosti do družbene realnosti. "Mislim, da so mu bili osebno bližje pristopi, ki so skozi umetniško imaginacijo in sebi lasten jezik, naslavljali svet okoli nas, ne pa, da so imeli tendenco – kar je tudi pogosto v sodobni umetnosti – neposrednega razreševanja družbenih problemov. Ves čas ga je okupirala ambivalentnost razmerja med poljem umetnosti in družbenim življenjem." Njegov poskus razmisleka tega kompleksnega vprašanja je bila tudi razstava Individualni sistemi na Beneškem bienalu leta 2003. "K sodelovanju je povabil umetnike, ki razvijajo svojske poetske sisteme in umetniški jezik in na ta način bodisi gradijo neke lastne svetove in sisteme bodisi so kritični do obstoječega družbenega sistema."

Za odpiranje vprašanj gre
Letošnjim dobitnikom nagrade in štipendij Igor Zabel so skupni predvsem izrazita angažiranost, aktivizem in družbena kritika, izbor pa na ta način poudarja vlogo kustosov, teoretikov in navsezadnje samih institucij kot aktivnih akterjev družbenopolitične situacije, ki naj, če ne nujno dajejo odgovore, pa obvezno odpirajo vprašanja. "Zdi se mi, da je to pomembna točka: da je namesto iskanja končnih odgovorov pomembnejše odpiranje nekih polj za debato, za razmislek. Torej, da osvetljujemo stvari v njihovih protislovjih. Zabel je vedno poudarjal: 'Ne domišljam si, da bom razrešil ta protislovja, ampak moramo poskusiti iskati vsaj začasne odgovore'," pove Urška Jurman.

Film sklene Zabelova misel iz kolumne Humus, iz katerega raste umetnost, v kateri preizprašuje svojo umeščenost v sodobni globalni umetniški svet, megakonstrukt, ki je pogosto ujet v pasti ali pravila globalnega neoliberalizma, nekaj, kar ga je, kot je razvidno iz filma, navdajalo z nelagodjem. Film konča z razrešitvijo notranjega konflikta, ki ga ob tem čuti, na način vztrajanja v notranjem protislovju, saj umetnost, protislovjem navkljub, lahko da in proizvede tudi veliko lepega in neprecenljivega.

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
asap
# 06.12.2018 ob 20:02
V filmu razloge za njegovo smrt natančno opišejo žena in starša. Na kratko: bil je popolnoma zdrav, nedolžen padec na pločniku, čakanje na operacijo, strdek, infarkt. Grozljiv opomin vsem, kako življenje ves čas visi na nitki.
evropa
# 06.12.2018 ob 18:47
Če me spomin ne vara se je pojavil strdek v nogi kar je bilo usodno
abzng
# 06.12.2018 ob 18:21
Sam se že vsa ta leta sprašujem, zakaj je Igor Zabel umrl. Nekja časa sva se dobro poznala bolj na neki prijateljski ravni iz istega vica, čeprav sem jaz potem odšel v popolnoma druge vode. V gimnaziji sva bila prijatelja, skupaj v umetnostno zgodovinskem krožku. Kasneje pa jaz bolj v tehniko, on pa v filozofijo in tako so se tudi prijateljska srečanja ohladila. In potem je prekmalu umrl. Zakaj? Ni bil kos svoji latni produktivni glavi in si je sam skrajšal življnje na tem planetu, ali pa je bila kak zahrbtna bolezen. Pa pravzaprav nio tako pomebno. Važno je, da se je nekdo spomnil. Bravo Maja Kač!
magnapurga
# 06.12.2018 ob 18:31
Umrl za posledicami poškodbe v KC, kot piše Wikipedia .
Kazalo