"Ples je bil vedno doma v studiu ali teatru, kjer pa telo, ki je instrument plesa, ne diha zares. Plesalci se ves čas bojujemo z večnim vprašanjem, kako bomo plačali najemnino za plesne studije. Enkrat sem rekla: Dovolj! Gremo ven. V naravo. Potrebujemo zrak," pravi "mama" popotovanja Sandra Anais, ki z Goranom Bogdanovskim tvori idejni in organizatorski dvojec.

Med 26. junijem in 10. julijem se bo na več krajih v Sloveniji in na Hrvaškem odvijalo letošnje Fičo plesno popotovanje. Gre za preplet različnih dejavnosti, od spoznavanja različnih plesnih zvrsti, glasbenih zvrsti do razvijanja (pozabljenih) veščin preživetja v naravi, ki se vse združijo v bistveno: popotovanje k sebi.

Drugi močan poriv za uresničenje popotovanja, ki bo letos potekalo drugič, je njuno veselje do potovanj in spoznavanja tujih kultur.Rodilo se je Fičo popotovanje.

Kot k njenim besedam dodaja Goran Bogdanovski, gonilna sila Fičo baleta, kjer ksta doma improvizacija in umetniški ples, je bistvo, da "smo obkroženi z mednarodno skupnostjo umetnikov in ljubiteljev narave, z različnimi generacijami in da naredimo mešanico aktivnih počitnic, med katerimi si medsebojno delimo znanje. Oblikuje se skupina, znotraj katere ni hierarhije: ne gre za to, da te bom jaz nečesa naučil, temveč da imamo vsi neko znanje, ki si ga medsebojno delimo." Vsak del popotovanja, ki bo potekal na štirih lokacijah v Sloveniji, sklenilo pa se bo na samotnih plažah na Hrvaškem, je sestavljen iz različnih delavnic, udeleženci pa skupaj tudi kuhajo, skrbijo za začasno domovanje, skratka gre za tesno povezanost, ki omogoča sprejemanje medsebojnega znanja že s samim sobivanjem.

A kot dodajata sogovornika, to seveda ne pomeni, da skupaj preživljajo 24 ur. ""Vsak od nas ima možnost, da se umakne iz aktivnosti in recimo cel dan preživi sam v gozdu, bližnji vasi ali na plaži. Edino pravilo, ki velja, je, da se vsak večer vsi srečamo na 'plemenskem sestanku', kjer se pogovorimo o dnevu, ki je za nami, in se dotaknemo tudi aktivnosti za prihodnji dan. Najlepše je, da se drug od drugega učimo, kako preživeti v naravi: od tega, kako skrbeti za čistočo kampa, kako preživeti z vodo, kako z odpadki ... do izvedbe delavnic v nepredvidljivih vremenskih razmerah," pojasnjuje Bogdanovski. "Neverjetno je, kakšno radost daje ta preprostost odmika v naravo mestnemu človeku."

K projektu sta povabila pester nabor umetnikov iz tujine: prihaja turški derviš Ziya Azazije, Rusinjo Saša Berzordnova, Brazilec Hugo Leonardo Silvo, Italijanka Irene Sposetti, .... v kuhinji pa bo vse niti vlekel Čilenec Cristian Herrera.

Na vprašanje, kako sta k sodelovanju privabila tujce, odgovarjata, da je med njimi več takih, ki v tovrstnih projektih že sodelujejo drugje po svetu. "Ko sva izbirala, nama je bilo pomembno, da so v ekipi osebe, ki vodijo podobne procese (delavnice) v različnih začasnih skupnostih, in da so to ljudje, ki že imajo znanja o bivanju v sožitju z naravo in se s tem ukvarjajo že dolga leta. Tako se največ naučiš že samo v njihovi prisotnosti, ne gre le za delavnico, temveč za sobivanje z njimi tekom vsakega posameznega dneva," pojasnjuje Anaisova.

Prvi del popotovanja odprt, drugi zaprt
V sklopu 14-dnevnega popotovanja se bodo dni dni udeleženci Fičo plesnega popotovanja v Hiši Kulture (Šmartno v Goriških Brdih) javnosti predstavili z bogatim plesno-glasbenim programom, ki bo vključeval kratke improvizirane “site-specific” umetniške intervencije. Glavnino programa pa predstavljajo: koncert skupine INTI s pesmimi iz Amazonije, Derviš in progress Ziye Azazija in premiera plesne predstave Plešoči Miti koreografov Sandre Anais In Huga Leonarda Silva. Ekipa se bo predstavila tudi na festivalu Ana Desetnica v Ljubljani.

Prvi del popotovanja bo odprt za javnost, kar pomeni, da lahko udeleženci pridejo na popotovanje za dan, dva ali tri, in v praksi preverijo, če jim ustreza tak način življenja, tesno povezan z naravo in usmerjen vase, v zadnjem delu popotovanja pa takšni krajši "obiski" ne bodo več možni. "Zadnji del želimo posvetiti tistim, ki se bodo udeležili celotnega popotovanja. Prvi teden so tudi pogoji bivanja luksuzni, če lahko tako rečem; smo v naravi, a še vedno blizu civilizacije, z vsemi njenimi prednostmi (elektrika), v drugem delu pa bomo bivali v čisti divjini, kjer bomo v največji možni meri živeli samozadostno," pojasnjuje Bogdanovski, ki je že dolga leta sinonim za vrhunski umetniški ples.

Ključni so mednarodni projekti
Na vprašanje, kako lahko v Sloveniji preživiš, če se ukvarjaš z umetniškim plesom, plesalec in koreograf odgovarja, da je potrebna velika mera iznajdljivosti in predrznosti. "Živeti moraš s tem, da ne veš, kaj bo jutri. To je v bistvu normalno stanje." Ena od možnosti, ki jo oba vidita kot svetlo točko v tem hipu, so mednarodni projekti. "Velikokrat greš prostovoljno delat z namenom, da bi navezal stike in da potem dobiš vabila, naslednja so potema že plačan dela. Veliko je samoinicativno zagnanih projektov, v katerih je gonilna motivacija entuziazem. Zadnjih nekaj let veliko delava na mreženju v tujini, tako odkrivava tujino in ugotavljava, da je Evropa zelo zbirokratizirana, zato je težko delati projekte, za katerimi bi umetniško stal in jih celostno zagovarjal, v smislu neodvisnosti, svobode in umetniškega presežka. Na drugih celinah, recimo v Aziji in Južni Ameriki, se to še da in se to tudi podpira," pojasnjuje Anaisova in zraven dodaja, da je v Evropi dejansko zelo malo časa in denarja namenjenega kreaciji in izobraževanju, precej več pa organizaciji, promociji in produkciji.

Na vprašanje, kako vidita položaj plesa v Sloveniji, najprej pritrdita, da je v Sloveniji res izjemno visoko število kakovostnih plesalcev v različnih plesnih zvrsteh. Sogovornica ocenjuje, da umetniški ples, ki v slovenski družbi velja bolj za žensko dejavnost, pri nas ni dovolj cenjen. "Starši vpišejo punčke v plesno šolo, a že v osnovi je ples mišljen le kot prostočasna dejavnost, ki nikoli ne bo postala profesionalna. Češ, od tega se ne da živeti. In tukaj se vse pravzaprav konča. Ta profesionalni del, da se resnično odločiš, da boš od plesa živel in da boš plesu predan, pa dejansko ni realno možen, ker sistemsko to polje ni urejeno in ni zadostne finančne podpore. Podpirajo se bolj moške dejavnosti, moški športi, tudi moške umetnosti. Poznam veliko deklet plesalk, ki si želijo s plesom ukvarjati profesionalno, a nekje v srednji šoli ali fakulteti obupajo," razloži svoj pogled.

Svetel zgled vidi v Belgiji, ki se ponaša z izvrstnimi plesalci, kar je prepoznala tudi država in ustrezno sistemsko podprla ples, uspehe svojih plesalcev pa danes dobro trži tudi v tujini. "Slovenci se nismo nikoli odločili za podobno, pa bi gotovo lahko imeli podoben položaj. Interesa je dovolj. Če bi imeli še finančno podporo, bi lahko imeli vrhunske ustvarjalce, s katerimi bi se tržili."

Slovenci so pravi fenomen, ko govorimo o plesu
Kot našteva Bogdanovski, smo Slovenci res fenomen, ko govorimo o plesu. "Na tem majhnem prostoru imamo dva nacionalna baleta, pred 70 plesnih šol, svetovne prvake v latinskoameriških in standardnih plesih, showdanceu, samo v Ljubljani imamo 50 koreografov sodobnega plesa, 10 festivalov sodobnega plesa. Nimamo pa denarja za podporo plesni umetnosti." Ob tem dodaja, da sodobni ples kot zelo široko polje zadnjih 40 let eksperimentira in odstira poti do novega izražanja. "Tu je res veliko eksperimentiranja, veliko napak, pa tudi izjemnih presežkov, ki jih v drugih plesnih zvrsteh, kjer gre večinoma za variacije na iste teme, je veliko. Pri sodobnem plesu pa je še možen eksperiment."

Anaisova kot veliko prednost sodobnega plesa izpostavlja demokratičnost: sodobni ples je namenjen vsem. "Svobodni ples je svoboden, ker omogoča posamezniku, da izrazi tisto, kar sam najbolje čuti. Balet recimo zahteva točno določen tip telesa in že v osnovi izključi večino. Pri sodobnem plesu ni tako: vanj lahko vstopi vsako telo, ki je radovedno."

Ko se začne Fičo trening ali delavnica, se, kot pravi Bogdanovski, zelo hitro dvigne zavest v skupini, ki gre iz tega individualizma v višjo, skupno sfero, kar omogoči posamezniku, da znotraj skupine dela na sebi. Udeležence vodijo različni motivi: za nekatere je to terapevtski proces, za druge umetniška izkušnja, za tretje v celoti fizična vadba.