Juta Krulc (1913–2015) Foto: Tina Rakoše, RTV Slovenija
Juta Krulc (1913–2015) Foto: Tina Rakoše, RTV Slovenija

Ljudje, ki živijo z naravo, so drugačni od pisarniških. Vrt nam mora biti v veselje, za dušo. Vrt nas izpopolnjuje, ne pa da smo odvisni od trenutnega trenda. Dandanes se življenje odvija prehitro, narava pa se ne pusti.

Volčji Potok
Juta Krulc je sodelovala tudi pri zasnovi Volčjega Potoka. Foto: BoBo

V svoji dolgi karierni poti je oblikovala okoli 400 vrtov. Posvečala se je oblikovanju predvsem družinskih vrtov, podpisala pa se tudi pod nekaj večjih parkovnih ureditev.

Stik z zemljo na prvem mestu
Njeno delo sta na primer parka ob vili Tartini v Strunjanu in ob ljubljanskem Gozdarskem inštitutu, vrt na Brdu pri Kranju, več spominskih parkov zunaj Slovenije ter javni površini v Radečah in Hrastniku. Krulčeva je sodelovala tudi pri zasnovi Volčjega Potoka. Pred leti pa je prejela priznanje za dolgoletni prispevek pri oblikovanju žirovskih vrtov in za dvig kulture urejanja krajine.

"Najpomembnejši se mi zdi dotik z zemljo. Da [naročniki] začutijo vrt, zemljo, prst. Vsaj meni največ pomeni, ko zariješ prste v zemljo in mine vse hudo, čas se ustavi. Ko potipaš, ali ima zemlja dovolj vlage, ko spremljaš rastline. Dotik z zemljo pomaga," je ob svojem 100. rojstnem dnevu povedala v intervjuju za revijo Hiše.

Med prvimi pri nas je na vrtove sadila trajnice
Po Jutinem rojstvu leta 1913 se je družina Zdešar iz Radovljice preselila v Ljubljano, kjer je preživela otroštvo in tudi doštudirala.

Kot eno redkih deklet se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja vpisala na arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani in leta 1937 diplomirala pri profesorju Ivanu Vurniku. Študij krajinske arhitekture takrat pri nas še ni obstajal. Dve leti pred začetkom druge svetovne vojne se je poročila z oficirjem jugoslovanske kraljeve garde Mirkom Krulcem.

Zanimanje za oblikovanje interierjev in ljubezen do botanike sta jo privedla do krajinske arhitekture. V povojnem času je kot asistentka profesorja Jegliča z Biotehniške fakultete urejala Arboretum Volčji Potok. Nato je leta 1957 začela samostojno pot.

"Najraje se bosa sprehodim po jutranji rosi, tej zdravilni naravni terapiji so včasih rekli knajpanje, po nemškem duhovniku. Že moje tete so to počele, pa so bile mestna dekleta," je še povedala v intervjuju leta 2013. Juta Krulc se je poslovila 22. junija v starosti 102 leti. Svojega osebnega vrta ni nikoli obdala z ograjo, saj ga je namenila v rabo tudi krajevni skupnosti.

Ljudje, ki živijo z naravo, so drugačni od pisarniških. Vrt nam mora biti v veselje, za dušo. Vrt nas izpopolnjuje, ne pa da smo odvisni od trenutnega trenda. Dandanes se življenje odvija prehitro, narava pa se ne pusti.