Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 22 glasov
Ocenite to novico!
Slovenski kulturni praznik je kot vsako leto postregel s številnimi prireditvami po vsej državi, organizatorjem pa je na pomoč priskočilo tudi sončno vreme.
V prestolnici je pred pesnikovim spomenikom točno opoldne prišel na vrsto že 22. tradicionalni recital Prešernove poezije. Zbrane je najprej nagovoril ljubljanski župan Zoran Jankovič, nato pa je prvi kitice slovenske himne zrecitiral Tone Kuntner. 7. kitico Zdravljice je bilo nato mogoče slišati še v sedmih evropskih jezikih, od angleščine, francosščine, italijanščine in španščine, pa vse do slovanskih jezikov. Kako zveni Zdravljica v različnih jezikih, si oglejte v priloženem videoposnetku.
Prešernove pesmi pa so med drugim prebirali še Jožica Avbelj, Jerica Mrzel, Jernej Kuntner, Štefka Drolc in Jurij Souček. Tradicionalni recital Prešernove poezije pred njegovim spomenikom na Tromostovju organizira Združenje dramskih umetnikov Slovenije.
Simoniti sprejel Prešernove nagrajence
Na kulturni dan pa je minister za kulturo Vasko Simoniti v vili Podrožnik sprejel letošnje dobitnike velikih in malih Prešernovih nagrad. V svojem govoru je med drugim poudaril, da mora majhen narod kot je slovenski, veliko pozornosti nameniti prav umetnosti, saj brez nje ne more biti velik. Zbrane je med drugim opozoril, da je slovenstvo potrebno istovetiti z domačo umetnostjo, tako je bilo v zgodovini in tako je tudi danes.
Sprejema sta se udeležila oba dobitnika Prešernovih nagrad, prevajalec in književnik Janez Gradišnik ter oblikovalec Miljenko Licul, in nagrajenci sklada; gledališki režiser Sebastijan Horvat, intermedijska umetnica Ema Kugler, hornist Boštjan Lipovšek, igralec Uroš Smolej skladatelj Bor Turel, manjkal je le pesnik Primož Čučnik.
V knjigarni Konzorcij so se na praznik odzvali s poklonom Prešernu in letošnjemu nagrajencu, prevajalcu Janezu Gradišniku, nato pa so nadaljevali z osrednjo temo "debele knjige".
Odprta vrata muzejev in galerij
Galerije in muzeji so 8. februar počastili z dnevom odprtih vrat, ob tem so pripravili še delavnice, predavanja in strokovno vodene oglede razstav. Tako je bilo med drugim v Narodni galeriji, Narodnem muzeju, Slovenskem etnografskem muzeju, pa tudi v Moderni oziroma Mali galeriji, kjer je na ogled dokumentarna razstava ob 60-letnici galerije.
O Vrba, srečna draga vas domača ...
Na slovenski kulturni praznik je bilo posebej slavnostno v Prešernovi rojstni vasi, kjer so na prireditvah po občini našteli čez 4000 ljudi, na sami osrednji proslavi pred Prešernovim spomenikom pa okrog 1000 obiskovalcev. V Vrbi je potekala celodnevna animacija, vrhunec dogajanja pa je bila osrednja prireditev, na kateri je kot slavnostna govornica nastopila državnozborska poslanka Alenka Jeraj. Udeležili so se je tudi tekači, ki so premagali Prešernov maraton iz Kranja do Vrbe, ter vojni veterani, ki so se podali na pohod v Vrbo iz Radovljice. Vse od 8. ure dalje pa so potekali vodeni pohodi po poti kulturne dediščine, v okviru katerih si rojstne hiše velikih slovenskih mož v občini Žirovnica, ki na dan kulture odprejo svoja vrata, iz leta v leto ogleda več ljudi.
Kulturni Gorenjci
V Prešernovem mestu je letos na kulturni praznik pod vodstvom Zavoda za turizem Kranj znova potekal tradicionalni Prešernov smenj, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi. Na ulicah Kranja so s kulturnim programom, predstavitvijo oblačil iz 19. stoletja, festivalom lajnarjev, vožnjami obiskovalcev s kočijo, ponudbo domače obrti na stojnicah in sejmom starin pričarali Prešernove čase. Praznik pa je bil tudi priložnost za slovenski začetek projekta Barve EU, v okviru katerega se bo v Kranju s svojimi kulturnimi, gastronomskimi in drugimi značilnostmi predstavilo vseh 27 držav članic unije.
Prešernov dan na Štajerskem in Koroškem
V Mariboru je med drugim že potekal literarno-glasbeni večer mladih literatov, ki ga pripravlja Mladinski kulturni center Maribor. Na njem so se predstavili mladi literati, ki delujejo pod okriljem Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev, posebni gost večera pa je bil zmagovalec lanskoletnega Pesniškega vrtiljaka - tekmovanja v interpretiranju lastne poezije, pesnik in kantavtor Damir Rudolf.
Svoja vrata je na široko odprla tudi Umetnostna galerija Maribor, v kateri so si obiskovalci lahko brezplačno ogledali vse aktualne razstave in se udeležili posebnih kulturnih dogodkov, med drugim slovesne podelitve zbirke Foto kluba Maribor in kiparske delavnice za odrasle.
Slovesnost na predvečer praznika v Slovenj Gradcu je minila v znamenju podelitve priznanj, in sicer Bernekerjeve nagrade za dosežke na področju kulture. Prireditev je potekala v mestnem kulturnem domu, slavnostni govornik pa je bil lanski dobitnik Bernekerjeve nagrade in zborovodja Janez Kolerič. Letošnja nagrada je sicer pripadla vodji enega najstarejših slovenskih narodnozabavnih ansamblov Štirje kovači, Francu Šegovcu.
V Celju, kjer so osrednjo slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku pripravili že v sredo, je Muzej novejše zgodovine v četrtek predstavil knjigo Alme Karlin Moji zgubljeni topoli. Galerija sodobne umetnosti Celje je v petek omogočila brezplačen ogled razstave Risba 1988-2007 avtorja Hermana Gvardjančiča. V celjskem likovnem salonu pa je na ogled večmedijska razstava avtorjev Nike Oblaka in Primoža Novaka Saetchi Collection.
V Velenju je v tamkajšnji galeriji v četrtek predaval profesor Črtomir Frelih o likovni vsebini grafik, v kulturnem domu pa je bila zvečer osrednja slovesnost ob prazniku. Slavnostni govornik je bil direktor Mladinskega centra Velenje Aleš Ojsteršek, program pa je bil posvečen Evropski prestolnici kulture 2012. Muzej Velenje je na Prešernov dan na Velenjskem gradu pripravil dan odprtih vrat, Mladinski center Velenje pa je povabil na pogovorni show.
Kulturno tudi na Primorskem
V novogoriškem kulturnem domu sta tamkajšnja občina in zveza kulturnih društev na predvečer praznika pripravili osrednjo prireditev, na kateri je bila slavnostna govornica dolgoletna soustvarjalka skupnega čezmejnega kulturnega prostora Lojzka Bratuž. Na Ajdovskem in Idrijskem so se spomnili skladateljev Vinka Vodopivca in Ivana Rijavca, ki sta se rodila pred 130 oz. 103 leti, v Bovcu pa bodo sobotno prireditev posvetili 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja in 130. obletnici odprtja čitalnice v Bovcu ter medkulturnemu dialogu.
Na kulturni praznik je bila v portoroškem Avditoriju slavnostna akademija ob prazniku. Nastopila je violinistka Anja Bukovec, za klavir je sedel Simon Krečič, slavnostni govor pa je imel predsednik Društva slovenskih pisateljev Slavko Pregl. Podelili so tudi priznanja Občine Piran.
Pomurci so pohiteli
V Pomurju je bil že dan pred praznikom v večini kulturnih ustanov dan odprtih vrat, podeljevali pa so tudi tradicionalne nagrade. V Murski Soboti so za vrhunski dosežek nagradili Prekmursko godbo Bakovci, plaketo za pomembne dosežke v kulturi je dobil Dušan Šarotar, priznanje za uspešno delo v kulturi pa Alfred Šebjanič in Zlatko Jakovljevič. V Ljutomeru so v kulturnem domu podelili Miklošičeve nagrade in priznanja, v Gornji Radgoni je bila prireditev Tetralogija kulture, v Lendavi pa slovesnost s podelitvijo kulturnih nagrad.
Od Dolenjske do Posavja
Glavnina prireditev na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju je bila na večer kulturnega praznika. Že na predvečer praznika pa so v Lamutovem likovnem salonu Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki ob 70-letnici fotografa Tihomirja Pinterja odprli razstavo Obrazi slovenskih umetnikov in hkrati prvič predstavili monografijo Tihomir Pinter 1/125, Trenutki z umetniki.
V Novem mestu je bil v petek v Športni dvorani Marof koncert Novomeškega simfoničnega orkestra, ki je ob tej priložnosti zaznamoval tudi 20-letnico delovanja. Orkester je pod vodstvom dirigenta Sandija Franka izvedel spored, ki so ga vsebinsko zastavili od klasike do pop kulture, solista sta bila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran in basbaritonist Saša Ivaci.
V Krškem so kulturni praznik zaznamovali 11. februarja, ko so odprli razstavo natečajnih elaboratov javnega arhitekturno-projektnega natečaja za knjižnico in urbanistično-idejnega natečaja za ureditev dela starega mestnega jedra v Krškem, zatem so v Kulturnem domu podelili občinske Prešernove plakete.
A. K.
Garderobni kič se pojavlja celo v ustih Literature kot nekakšna "zakladnica" in "dosežek" in kar je še takih fraz, ki sem se jih naposlušal že v jugoslovanskih razmerah, ko so se med sabo spajdašeno domenili v peterici "skupaj" in se norčevali iz vsega, kar je bilo pravzaprav slovenskega v klasičnih, kaj šele v avantgardnih okvirih in vsebinah umetniškega navdiha! Počutim se kakor v časih, ko so si tovariši in tovarišice podajali odlike in odličja, nagradein denar in so na veliko okoli lumpali, od nagrade Sedam sekretara Saveza komunističke omladine Jugoslavije (SKOJ), ki jo je prejel Drago Jančar na začetku, do tihih in skitih, kakor samoupravno socialističnih dogovorov, koga bodo odbili in zabili, seveda naduto, s podtiklanjem (pa ne fikusov!) inlažnimi obdolžitvami pritlehno oziroma itak v Mariboru z izgubo kulturnega spomina...
Abotni abecedarji, jecljavci nizkih strasti, z Dušanom Jovanovićem v mariborsko provincionalni teatraliki na čelu! V letu2009 jih ne bom in jih ne bomo več videvali - nikjer. Spet je dejavnost Zavoda za raziskavo materiala in
konstrukcij edini čučalični kriterij visoko plačane in prešernovsko sankcionirane umetnosti, tako rekoč pesništva! Sicer pa plakatno, za VIII. kongres ZKS kot slikovno gradivo : "jaz sem globokih korenin,/ vem, da sem svoje zemlje sin,/ zato se ne bojim daljin," kot je bil zlorabljen v partijsko revolucijske namene že tudi Oton Župančič, tak plakat pa je izdelal za Nomenklaturo in vrhuško kongresno gobezdave Revolucije kdo drugi kot - Miljenko Licul...; za naslednji, VIII. kongres ZKS kot slikovno gradivo, je bil plakatno tipično zlorabljenIvan Cankar, in sicer z navedkom:" jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo..." - tak plakat pa je izdelal za Nomenklaturo in vrhuško kongresno gobezdave Revolucije kdo drugi kot - Miljenko Licul...; tudi je izdelal kongresni plakat spet za VIII. kongres ZKS kdo drugi kot - Miljenko Licul, tokrat s parolo:"nič, kar je bilo ustvarjeno, nam ne sme biti tako sveto, da bi ne moglo biti preseženo... - namreč "iz programa Zveze komunistov Jugoslavije"; lakajsko je za VIII. kongres ZKS plakatno zijal Josip Vidmar, ki je v spisu Lik maršala Tita čveknil:"nobena izmed fotografij mi o njegovi osebnosti ni kdo ve kaj razodela ..." - tak plakat pa je izdelal za Nomenklaturo in vrhuško kongresno gobezdave Revolucije kdo drugi kot - Miljenko Licul...; plakatno so zlorabili kompartijci na VIII. kongresu ZKS za Revolucijo celo Karla Destovnika Kajuha kot slikovno gradivo: "o, če ljudi bi ne bilo pri nas, /ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, / tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz...", kot je zapel mladi navihanec v Slovenski pesmi, takrat pa ga je na plakatu zlorabil za Nomenklaturo in vrhuško kongresno gobezdave Revolucije kdo drugi kot - Miljenko Licul...; na kongresnem partijskem plakatu za VIII. kongres ZKS, ki ga je izdelal Miljenko Licul, najdemo tudi znano besedno drisko: "sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam," namreč iz logorejnih ali besdnosolatnih Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja...; zlorabil je tudi otroško dušo in otroka VIII. kongres ZKS s svojim slikovnim gradivom, ko si je sposodil s plakaterjem Miljenkom Liculom še Prežihovega Voranca, iz Samorastnikov: "z vami je tako: vi niste kot drugi otroci - vi ste samorastniki..." In zdaj je prejel ta plakater izza svinčenioh let - 1978 - Prešernovo veliko nagrado?!
Je pa Miljenko Licul izdelal tudi plakat za X. kongres ZSMS v Novi Goric, 12. - 14. 10. 1978..., ko je Zveza socialistične mladine Slovenije živela na naročilnice sila bogato, ko se je vsevprek v materialnih oznakah zapravljalo in so si privoščili o/mladinci in o/mladinke jugoslovenarske karseda udobno in ugodno življenje na račun znanega funkcionarsko lagodnega zabušavanja in paradigmatičnega frazerstva; ta dvostranski barvni politični plakat, 63 x 46 cm, je izdelal seveda Miljenko Licul po naročilu... Tudi za IX. kongres ZKS je prispeval politično zavedni plakat MIljenko Licul, s parolarstvom: "brez združenega dela ne more biti usmerjenega izobraževanja: močni smo, ker smo
enotni," ko je slikovno gradivo Devetega kongresa Zveze komunistov Slovenije leta 1982 kot kongresni plakat zavezal tudi udbovsko samolaž proti slovenskemu narodu, in ojoj, kako so bili "močni" pa "enotni", ko so se tovariši/ce md seboj nagrajevali! Komunist - namreč časopisarsko najbolj nezanimivo, a podplačano podjetje, je izdal Miljenku Luculu tudi kongresni plakat istega IX. kongres ZKS leta 1982 s še primitivnejšo parolo: "človek - smoter boja : z znanjem do boljšega dela," ko so v resnici vsi gledali, kako se bo kdo bolje znašel v jugodiktaturi po jugofirerjevi smrti; vseh ostalih "liculskih" plakatno-kongresnih parol ne bom več navajal, le še eno, in to čisto kratko z IX. kongresa ZKS : "pred nami so torej velike naloge..." In France Prešeren? Ta se seveda lahko samo v grobu obrača s svojimi Poezijami..., saj se v njegovem imenu nagrajuje na liberalni čučalici partijnost...
Šabloniranje komunističnega plakaterstva se očitno splača že v likovniško izdelovalskem smislu nesmisla, ko sankcionirajo z denarjem Prešernove nagrade krasilca..., pravzaprav samo oblikovalca... - toda le v družbi politikov in zmenjenih na liberalni čučalici.
Enoličnost istih se je torej splačala tokrat s Prešernovimi nagradami v Mariboru, pa tudi potem na sprejemu v vili Podrožnik v Ljubljani... Družili so se isti z istimi... In kakšni so neki v letu 2007/08 še lahko "spomini na Dejanje", na križarsko gibanje, na krizo revije "Dom in svet" leta 1937, če pogledamo sankcioniranega prevajalca Janeza Gradišnika - no, ta mi je objavljal v Prostoru in času! vsaj nekaj...
Ko se ozre Kocbekov tovariš Janez Gradišnik skozi okno v ljubljansko meglo, izreče in vzdihne v Sobotno prilogo dnevnika Delo, da mu ni žal, da je prevajal, ko bi lahko pisal : zato pa je postal kajpak Prešernov nagrajenec; kaj bi mu bilo "žal", saj je za pisanje vzor morda vendarle kakšen Josip Jurčič, kakšen neki kritičen, Bog ga živi! (ne pa Krepieren soll der Hund!) Fran Levstik, kakšen Ivan Cankar..., kaj šele slovenski pesniki in pisatelji - vse do Vladimira Gajška?
Vladimir Gajšek
Končno slovenska prestolnica, končno tudi celopostavni Prešernov spomenik, ko mladinska - študentska - drhal ni krulincala slovenske himne in je maličila, kakor na salzburškem filmu...! Tokratnega obkipnega sprejema sta se udeležila oba dobitnika Prešernovih pozitivnih sankcij, prevajalec in književniški prijatelj Edija Kocbeka Janez Gradišnik ter oblikovalec Miljenko Licul, ki že po imenu in priimku ne more biti slovenskega rodu, a je nagrajenec kot svojčas Brdar ali Begić... in sankcioniranci sklada: gotovo že nadobudni gledališki režiser Sebastijan Horvat, vsekakor živahna intermedijska umetnica Ema Kugler, orkestralni hornist Boštjan Lipovšek, obetavni igralec Uroš Smolej, dokaj že priznan skladatelj Bor Turel, manjkal ni nihče. Pa še ti, ki so potegnili lepe denarce - koliko evrov skupaj, koliko vsak posamič? - niso umetniki, ampak vsebolj za mariborsko provinco že pripravne3 ne le pustne šeme, ker so bili pozitivno sankcionirani ko zunaj umetnosti in ustvarjalnosti. Koliko že znaša "velika nagrada", poimenovana po Francetu Prešernu? in nagrade iz sklada? Medtem ko se vsega siti zabušanti lahko sončijo v februarski megli, ob spominu na Prešernovo smrt, pa ustvarjalec pesnik premišlja o živih Prešernovih Poezijah...
Eno je "slavje" kot javna laž, drugo je slovenska poezija, ki jo dandanes utemeljujoče predlagajo in sankcionirajo klape liberalne čučalice ali poltroni bivšega komunajzarstva... - da se ve, kdo diši po liberalni čučalici, po kanalu, kanalje! Igrajom se nekakšne praznike, medtem ko jih Poezije nič ne brigajo...
Šemežne mariborske banketne potezice provincionalnih aufbiksarjev so se nekaterim spet splačale: peterica kakor skupaj...?! Ja, saj vem, kako je, če se blazni pretepač usaja na klozetu z umivalnico, ko se tam umivaš in grozi znorelo nasilno, česar niti Drago Jančar v mariborskem arestu ni doživel - jaz pa sem doživel še kaj hujšega, tudi me je pijani nasilnež utrujenega pretepal na Ambroževem trgu do krvi, k sreči me je rešila - pšolicija, ki je nasilno znorelega alkoholika samo "legitimirala", a namesto kake izkaznice je pri "starem znancu" našla nož in samo nož! a tako je bilo v Ljubljani, na Ambroževem trgu... Tudi v Mariboru so me hoteli že zaklati, ko so me trije oropali kar sredi Jurčičeve poleti zvečer, pred ribjo restavracijo, da sem bil čtil oster kuhinjski nož na vratu... - tokrat, upam, so bili vsaj državniki s policijo v gledališču dovolj zavarovani, da jih nebi mogli napasti kaki aufbiksarski "štajer" tolovaji kot lumpenproletarski nasilneži, ki bi yse zakadili in tepli in z noži grozili, kaj šele, da bi komu od slovenskih visokih državnikov in predsednikov nož na grlo nastavili...! Kajti Maribor je aufbiksarsko nevaren, tudi z izgovorom, da bi bilo lahko še hujše... Privoščljivost kakega brutalnega primitivca kot sestavljavca Mariborske knjige pa je z liberalno čučalico le zasedla svoja mesta in shinavčeno kulturno politiko, zunaj katere vendarle, upam, veje drugačen duh kot duh liberalne čučalice! Naj se slikajo, pokažejo torej tazadnjo kakor v slikanici in z naplavinami novorevijalno...?! ah, klapice! vsega prenažrte barabe, pa ne le mariborske!
Jarem volovskih verzov, narezan od naprezanja, ko so Pegaza prešerno vpregli v jarem! In ko je kultusminister v Kardeljevi bivši nacionalizirani hiši pod Rožnikom "sprejel" vampaste lakotnike, sankcionirane tipčke, je denarvelikih in malih Prešernovih nagrad evrsko šelestel in so se mastili ter veseljačili, medtem ko je pesnik s Francetom Prešernom solze požiral in ni hotel vohati duha liberalne čučalice kot "akademije"...
Ah, v svojem - in v kakem tujem - govoru je odlični zgodovinar in sabljač s floretom med drugim povedal, da mora majhen narod, kot je namreč slovenski, ne pa lužiškosrbski, veliko pozornosti nameniti prav umetnosti, saj brez nje ne more biti velik. Torej je zbral kultusminister okoli sebe pravzaprav velikane - in velikani lahko polifemsko veliko pojéjo in pijejo... Seveda le tam v nekdaj Kardeljevi nacionalizirani bajti je tudi še državno kot visoki državni ali vladni funkcionar opozoril, da je slovenstvo potrebno istovetiti z domačo umetnostjo, kajti tako da je bilo v zgodovini in tako je tudi danes. Ampak že jutri so na vse skupaj pozabili, morda se kdo spo,mni banketnih sendvičev...? In seveda je bil tudi tokrat kultusminister imeniten tudi - kot vselej - brez kravate.
Gotovo kakor v Atlasu evropske zgodovine bi se lahko pod Rožnikom znašle tokrat spet slovenske dežele na prehodu v zgodnji novi vek, kjer pa niti Prešernova smrt o smrti v Poezijah ne govori, kajti eno je razsvetljeni absolutizem v Enciklopediji Slovenije, drugo pa so prav tam na primer turško-slovenski odnosi kot kulturni odnosi…, medtem ko je permanentna revolucija, totalitarizem, strah šele na temna stran meseca… Ali pa bi imeli debato kakor med zgodovino in sedanjostjo…? Je treba dodati, da so bili sankcionirani polni denarja in slave v imenu Poezij Franceta Prešerna in da so se počutili spet kakor liberalno na čučalici nad slovenskim narodom, čez katerega bodo spuščali ne bankovce, ampak morda vsaj toaletni vilinski papir podrožništva... Medtem ko se je sankcionirana preplačanost gostila in se mastila ter popivala, je pesnik pridno - študiral!
Vladimir Gajšek
in del njegove Zdravljice kot našo himno.
Če te zanima si poglej tekst.
lp
Stojan Svet www.katedrala.si
Ne le, da smo Slovenci eden izmed redkih (če ne celo edini!) narodov, ki sporočilnost svoje himne dvigamo nad nacionalni interes; s pomočjo vizionarskega Dr. F. Prešerna smo iniciatorji nove dobe!!! Naj se zgodi prešerna (Prešernova!) volja, da bi zaorali ledino v navidezno začaranem krogu nacionalnih in (posledično) nedoraslih interesov ter poskušali pokazati/ponuditi svetu novo alternativo (mimogrede bi s tem tudi porodili "novo" politiko, ki jo svet tako zelo potrebuje in želi ter povrnili kredibilnost.sedaj le "paprinati" demokraciji in tako postali prvi in edini, ne le "cankarjanski" podložniki zastarelih političnih metod-Slovenci-ravno zato, ker smo majhni- imamo odlično predispozicijo, da svetu ponudimo ZDRAVO alternativo!!!), ki mora NUJNO biti bratstvo med vsemi narodi, spoli, rasami in verskimi opredelitvami!!! Le tako bomo ustvarili pogoje in zorali zemljo, da bo pognalo novo žitje in bitje, ki je nujno prepotrebno za razvoj in premik na višjo raven. Na raven, kjer bo človek samo in vendarle ČLOVEK in, kjer bo mejak le sosed, NE VRAG!
Pa veliko svetlih trenutkov vam želim - VSEM, IN ŠE POSEBEJ TISTIM; KI STE PRIPRAVLJENI SLIŠATI IN DELOVATI V UNIVERZALNO DOBRO!
Pozdrav iz Londona! G.
Močno si želim, da se čez šest let srečava in bolje spoznava. Veliko hlapcev potrebujem, prav takšnih kakršni ste vi.
Edini narod na svetu, ki nima neke arogantne himne, ki slavi kako vojaško bitko, čeprav imamo ogromno partizanskih pesmi.
ki hrepené dočakat dan, Who long and work for that bright day,
da, koder sonce hodi, When o'er earth's habitations
prepir iz svéta bo pregnan, No war, no strife shall hold its sway;
da rojak Who long to see
prost bo vsak, That all men free,
ne vrag, le sosed bo mejak! No more shall foes, but neighbours be.
Jest bom samo refren dal,da bodo hrvati znal prebrat :)))
res je!
Prijatlji, obrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
2.
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! č'mò zapet'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinóv slovenske matere!
3.
V sovražnike 'z oblakov
rodu naj naš'ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!
4.
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
5.
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
6.
Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vás
kakor nas,
jo sŕčno bránit' kliče čas!
7.
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
8.
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat'li,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
9.
Ljubezni sladke spone
naj vežejo vas na naš rod,
v njim sklépajte zakone,
de nikdar več naprej od tod
hčer sinov
zarod nov
ne bo pajdaš sovražnikov!
Bog naj vse,
kar nas je,
živi tovarše združene![1]