Berlinska umetnica in teoretičarka bo 25.000 funtov (34.000 evrov) porabila za nastanek novega dela. V ospredju zanimanja danes ene najbolj priznanih umetnic na področju videa ali dokumentarnega filmskega eseja je medijska analiza. V svojem delu se posveča masovnemu kroženju podob in znanja, ki ga omogočajo digitalne tehnologije, konstantna redefinicija in spreminjanje podob. Skicira odnose med kapitalskim tokom in vrednostjo umetnosti, med finančnim in simbolnim kapitalom, med vojno in estetiko.
Pozornost gledalcev priteguje predvsem na tisto, česar ne vidimo, kar je očesu skrito zaradi zapeljive moči reprezentacije podob, na skrito plast podob. Medij filma uporablja kot sredstvo manipulacije gledalca in informacije. S svojim delom nenehno postavlja vprašanje, kaj pomeni biti viden ali neviden v obdobju kontinuiranega snemanja in nadzora, dokumentiranja vseh naših gibanj in dejavnosti, pa tudi uporabljanja teh nadzornih posnetkov (večinoma brez našega vedenja in dovoljenja) v militarizirani, k profitu usmerjeni realnosti? V videu How Not to Be Seen: A Fucking Didactic Educational .MOV File (2013) se denimo posmehuje ideji, da lahko v digitalnem svetu sploh postanemo nevidni.
Jezik digitalne dobe in njegov vpliv na zgradbo vsakodnevnega življenja
Kot je v utemeljitvi zapisala žirija, je Hito Steyerl "ena najbolj ostroumnih opazovalk našega popolnoma globaliziranega, digitaliziranega sveta. Njena dela v ospredje postavljajo jezik nove digitalne dobe, ki ga raziskuje, prevprašuje in odpira k diskusiji, razmišlja o vplivu spletne digitalizacije na zgradbo in material vsakodnevnega življenja. Z uporabljanjem različnih možnih avdiovizualnih tehnik, je Hito Steyerl esejska filmska ustvarjalka in umetnica par excellence."
Nagrado je ustanovil Nizozemski filmski muzej EYE v sodelovanju z Umetniško fundacijo Patrick & Joan Leigh Fermor (PJLF), ki je omogočila podeljevanje nagrade z namenom združevanja umetniškega polja gibajoče podobe in sodobne umetnosti. Nagrajenko je na podlagi predlogov mednarodnega strokovnega odbora strokovnjakov izbrala žirija v naslednji sestavi: režiserka in umetnica Chantal Akerman, kurator za medijsko in umetnost performansa v MoMI Stuart Comer, članica Nizozemskega filmskega muzeja Sandra den Hamer, umetnik in režiser Isaac Julien, kulturni podjetnik, svetovalec in zbiralec umetnosti Martijn Sanders, producentka, scenaristka in članica fundacije PJLF Olivia Stewart ter scenarist in režiser Béla Tarr.
Nagrado so podelili na slovesnosti ob 3. obletnici muzeja. Trenutno je umetničina retrospektivna razstava na ogled v New Yorku, v naši bližini pa bo njeno delo moč videti na beneškem bienalu kot del skupinske razstave v nemškem paviljonu.