Pavle Jakopič že skoraj dve desetletji skrbi za vsebino oddaje Na današnji dan na Radiu Slovenija. Foto: Radio Slovenija
Pavle Jakopič že skoraj dve desetletji skrbi za vsebino oddaje Na današnji dan na Radiu Slovenija. Foto: Radio Slovenija

Natanko pol stoletja je preteklo od prve oddaje Na današnji dan na takratnem Radiu Ljubljana. Poleg poročil in radijskega dnevnika je to najstarejša govorna oddaja našega radia, ki je na sporedu prav vsak dan – nedelje in prazniki niso izjema! V njej se tudi z arhivskimi posnetki spominjajo osebnosti in dogodkov iz naše, pa tudi svetovne bližnje in daljne preteklosti.

Tri desetletja je Na današnji dan pripravljal Milan Avguštin, nato Jurij Popov, zdaj pa že skoraj devetnajst let zanjo skrbi Pavle Jakopič, ki je ob okrogli obletnici oddaje za MMC odgovoril na nekaj vprašanj.


Kakšni so bili začetki oddaje Na današnji dan?

Ne bom rekel, da je vsaj začetek težak, a takrat le ni bilo toliko gradiva kot danes. Natisnjena je bila šele osma knjiga Enciklopedije Slovenije, pozneje jih je ciklično izšlo še sedem, in te so bile pravzaprav poglavitni vir. Seveda še Slovenska pa Svetovna književnost, nekaj koristnih knjig v tem smislu je izdala tudi Prešernova družba, in to je bilo skorajda vse. Pa se je bilo treba znajti: brskati po knjižnicah in prebirati knjige s temami različnih področij, pa predvojne enciklopedije, listati stare časopise in tako naprej. Pozneje je bilo tega vse več in tako je nastajal kar bogat arhiv.

Ste uvedli kakšne novosti?

No, v drugem letu - prej je bilo preveč dela z iskanjem gradiv - sem začel sistematično poslušati trakove iz radijskega arhiva: igre, literarne večere, pogovorne oddaje z znanstveniki in umetniki, pravzaprav vse, kar se mi je po pregledu kartotek dozdevalo uporabno za oddaje Na današnji dan. Presnemaval sem približno minutne odlomke, ki so seveda morali kaj povedati, imeti “glavo in rep”, kot pravimo. Uporabnih posnetkov imam zdaj okoli tisoč tristo.

Kakšni pa so pogoji, če lahko tako rečemo, za uvrstitev v vašo oddajo?

No, v oddaji se spominjamo pomembnih osebnosti in dogodkov iz naše, pa tudi svetovne bližnje in daljne preteklosti. Govorimo izključno o pokojnih, datumi objave pa so njihovi rojstni dnevi. O še živečih ne govorim – bi bilo verjetno preveč reklamacij". Saj veste: "Zakaj ste objavili tega in tega ekonomista," na primer, "mene pa ne, čeprav sem boljši! Pa tudi jaz sem bil že osemkrat po televiziji, on pa samo petkrat!" Veste, takih reklamacij ne bi rad reševal!

Pa se je zgodilo kaj takega?

O, ja. Pred leti me je klicala neka slikarka, kot je rekla, "redna poslušalka oddaje", in se pritoževala, da sem objavil že veliko slikarjev, nje, ki je tudi znana in uspešna, pa ne, pa že petdeset let je stara! Rekel sem ji: "Bodite veseli, da še niste bili v tej oddaji!" Ona pa razburjeno: "Zakaj?" "Zato, ker objavljam samo pokojne!" Nekaj sekund tišine in potem na oni strani slušalke odmevajoč smeh: "Hohoho, potem je pa v redu!" In s prijaznimi pozdravi sva se poslovila.

Dobivate poleg “reklamacij” tudi kakšne predloge poslušalcev?

Tudi, tudi. Predlagajo kakšno osebo in marsikdo že pošlje gradivo: fotokopije iz kakšnih meni neznanih edicij ali starih časopisov ali razstavne kataloge in podobno. Seveda stvari preverim in potem objavim. So pa napake tudi v enciklopedijah. Nekoč mi je nekdo poslal fotokopijo rojstnega lista starega očeta kot dokaz, da se je rodil leta 1888, ne pa 1889, kot sem objavil, saj je bil tak podatek v enciklopediji. To pravim zato, ker je bilo zanimivo videti rojstni list iz časa Avstro-Ogrske!

Pri vseh teh dogodkih in osebnostih – kaj se vam je morda najbolj vtisnilo v spomin?

No, večkrat sem že povedal, da je eden takih primerov recimo Jožef Veršič, ki se je leta 1775 rodil v nekem zaselku pri Gornji Radgoni na slovenski strani Mure. Grof, pri katerem je bil sluga, je odkril njegovo nadarjenost in mu omogočil mizarski uk. Jožef je potem z navadnim mizarskim orodjem izdeloval umetne noge, roke in celo posamezne prste, jeklene vzmeti za gibljive dele protez pa so mu izdelovali puškarji. Zaradi natančne izdelave in trpežnosti izdelkov je zaslovel in seveda prodajal po vsej Avstro-Ogrski ter sosednjih deželah. Po evropskih merilih 18. stoletja je nepismeni Veršič postal eden najbolj znamenitih protetikov.

50-letnici oddaje na Današnji dan so posvetili tudi aktualno oddajo Sledi časa.