Nagrada Mirka Šubica je stanovska nagrada za življenjsko delo na področju konservatorsko-restavratorske stroke (muzeji, galerije, likovne akademije, zasebne restavratorske delavnice). Leta 2008 je nagrado ustanovilo Društvo restavratorjev Slovenije (DRS), da bi konservatorsko-restavratorsko stroko še bolj predstavili javnosti in da bi za izjemne dosežke na strokovnem področju v konservatorsko-restavratorski stroki nagradili strokovnjake, ki pomagajo skrbeti za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Foto: BoBo
Nagrada Mirka Šubica je stanovska nagrada za življenjsko delo na področju konservatorsko-restavratorske stroke (muzeji, galerije, likovne akademije, zasebne restavratorske delavnice). Leta 2008 je nagrado ustanovilo Društvo restavratorjev Slovenije (DRS), da bi konservatorsko-restavratorsko stroko še bolj predstavili javnosti in da bi za izjemne dosežke na strokovnem področju v konservatorsko-restavratorski stroki nagradili strokovnjake, ki pomagajo skrbeti za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Foto: BoBo
Mirko Šubic
Nagrade Društva restavratorjev so poimenovane po Mirku Šubicu, ki je bil v 1. polovici 20. stoletja najzaslužnejši za razvoj sodobnega restavratorstva na Slovenskem.

Makuc Semionova je nagrado prejela za dosežke pri raziskovanju, konzerviranju-restavriranju in pedagoškem delu na področju lesene polikromirane plastike. Makuc Semionova "ves čas teži k strokovni ter etični in moralni popolnosti". "Njeno delo je prežeto s kritično presojo, ki spodbuja k ponovnemu razmisleku in napredku v stroki," piše v utemeljitvi nagrade.

Največ šteje priznanje lastne stroke
Nagrajenka je po lastnih besedah nagrade vesela še posebej zato, ker jo podeljujejo njeni stanovski kolegi, prav ti pa so običajno najbolj kritični. Kot je še dejala, konservatorstvo-restavratorstvo počasi pridobiva pomen in postaja prepoznavno v javnosti.

Makuc Semionova je končala podiplomski študij konservatorstva in restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1982 se je zaposlila v Restavratorskem centru ZVKDS-ja, med letoma 1991 in 1993 je vodila oddelek za polikromirano plastiko.

Leta 1993 je postala konservatorka-restavratorka za leseno polikromirano plastiko v Narodni galeriji v Ljubljani, med letoma 1995 in 2000 je bila tam tudi vodja oddelka. Poleg reševanja in vzdrževanja umetnin iz stalne zbirke slovenske umetnosti v galeriji so bili zelo zahtevni postopki izvedeni na umetninah, vključenih v projekte Kiparstvo okoli leta 1900, Gotika v Sloveniji in monografske razstave slikarjev ali kiparjev Valentina Metzingerja, Mojstra HGG in Ivana Napotnika.

Leta 2002 je sodelovala pri širitvi in posodabljanju oddelka za restavratorstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, najprej je prevzela mesto docentke in kmalu zatem profesorice za vse predmete, povezane s konzerviranjem in restavriranjem lesene polikromirane plastike. V letih 2006 in 2007 je bila predstojnica oddelka za restavriranje, med letoma 2007 in 2009 pa prodekanja za gospodarske zadeve.