120 metrov dolgo ladjo naj bi cesar uporabljal, tako vsaj teoretizira zgodovina, za prirejanje orgij in podobnih razvratnih zabav.

Župan mesta Nemi Alberto Bertucci je v sodelovanju s policijskimi potapljači sprožil iskalno akcijo, je poročal The History Channel. S sondami pregledujejo veliko količino vode in pa tudi teren pod njo; tehnologija lahko zazna večje predmete, ki so zakopani do tri metre pod dnom jezera.

Krvavi Škorenjček
Tretji rimski cesar Kaligula je v svoji kratki vladavini (37-41 n. š.) povzročil razdejanje in morijo, ki ju ni presegel niti njegov zloglasni nečak Neron. Gaius Julius Caesar Augustus Germanicus, tako mu je bilo namreč ime, je odraščal ob reki Ren, kjer je bil njegov oče vojaško nastanjen. V otroštvu je nosil uniformo in že takrat se ga je prijel vzdevek Kaligula, Škorenjček; nadeli so mu ga možje iz generalove vojske. Kot cesar je bil Kaligula krvoločen vladar, znan po svojih hedonističnih nagnjenjih in prebliskih norosti (v enem izmed njih je za senatorja imenoval svojega konja). Osebni in finančni ekscesi so šli tako daleč, da se je Kaligula v zgodovino zapisal kot prvi rimski vladar, ki je umrl v atentatu.

"Prva luksuzna križarka v zgodovini"
Zgodovinarji danes verjamejo, da so zarotniki po umoru Kaligule nalašč potopili njegovo ladjo za orgije, da bi tako prikrili sledi hedonistične vladavine strmoglavljenca. Nepriljubljenega diktatorja so želeli izbrisati iz zgodovine, kot so temu rekli Rimljani: "Damnatio memoriae."

Nekaj skopih podrobnosti o tem, kako je bila ladja videti, nam je zapustil zgodovinar Svetonij. Piše, da so imele ladje "z dragulji obložene krme in veliko prostora za kadi, promenade in obednice, poleg tega pa različne trte in sadna drevesa; cele dneve je počival na teh ladjah in plul ob spremljavi plesa in pesmi".

Dve ladji smo že izgubili
Dve ladji iz Kaligulove zasebne flote so arheologi našli v dvajsetih letih prejšnjega stoletja (obe sta bili daljši od 70 metrov), v času Mussolinijeve vladavine. Okrašeni sta bili s podrobnostmi, kot so volčje glave na tramovih, in palube, prekrite z mozaiki in marmorjem; uporabljali sta tudi tehnologijo vodnih črpalk, ki jo je britanska mornarica vpeljala šele v 19. stoletju. Ob jezeru so zgradili muzej za te izredne arheološke najdbe, a so ladji med drugo svetovno vojno požgale nemške enote.

Dela jezera, ki ga potapljači preiskujejo zdaj, v Mussolinijevih časih niso izčrpali (s črpanjem vode so namreč na kopno spravili zgoraj omenjeni ladji). Visoke upe gojijo tudi zaradi zapisov Francesca de Marchija, pionirja potapljanja iz 16. stoletja, ki je prav iz tega konca jezera vlačil rimske artefakte in celo pisal o 120 metrov dolgi potopljeni ladji. Pogosta so tudi pričanja ribičev, ki v mrežah na kopno včasih zvlečejo nenavadne predmete. Če bodo ladjo res našli, bomo lahko pobližje spoznali "prvo luksuzno križarko na svetu", kot se je izrazil Bertucci.