Življenje Roberta Bartinija je bilo polno pretresov. Foto: Rok Omahen
Življenje Roberta Bartinija je bilo polno pretresov. Foto: Rok Omahen
Bartini je bil rojen na Reki, in sicer 14. 5. 1897.
Bartini je bil rojen na Reki, in sicer 14. 5. 1897. Foto: Rok Omahen
Reka
V letu 1897 je bila Reka upravno pod ogrskim delom dvojne monarhije. Foto: Rok Omahen
Po končani gimnaziji je Bartini nadaljeval šolanje v Banski Bistrici na današnjem Slovaškem. Na fotografiji bratislavski grad. Foto: Rok Omahen
Budimpešta
Budimpešta – nekdanja prestolnica ogrskega dela monarhije. Foto: Rok Omahen
Budimpešta
Verižni most v Budimpešti, v ozadju levo stavba madžarskega parlamenta. Foto: Rok Omahen
Dunaj
Dunaj – nekdanja prestolnica Avstro-Ogrske. Pogled na mesto z zvonika cerkve sv. Štefana. Foto: Rok Omahen
Hofburg
Hofburg – nekdanja cesarska palača na Dunaju. Foto: Rok Omahen
Dunaj
Pogled na Dunaj z zvonika cerkve sv. Štefana. Foto: Rok Omahen
Pod zastavo Avstro-Ogrske so se bojevali številni narodi. Hrani muzej vojne zgodovine na Dunaju. Foto: Rok Omahen
Boji na vzhodni fronti so bili težki. Na fotografiji avstro-ogrska strojnica. Hrani vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Z oktobrsko revolucijo leta 1917 je v Rusiji na oblast prišel Lenin. Na fotografiji spredaj: rdeča zvezda sovjetskega letalstva, desno oznake poljskega letalstva. Hrani muzej poljskega letalstva v Krakovu. Foto: Rok Omahen
Smuči, ki so jih uporabljali boljševiki v ruski državljanski vojni. Hrani vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Vračanje italijanskih vojnih ujetnikov iz Rusije je bila skrb generala karabinjerjev Cosma Manere (1876-1958). Na fotografiji karabinjerji pred zidom z imeni njihovih padlih kolegov, v grobnici na Oslavju. Foto: Rok Omahen
Trst
Palača pomorskega prevozniškega podjetja Lloyd Triestino – nekdanjega avstrijskega Lloyda na Trgu Edinost (Piazza Unità d'Italia) v Trstu. Foto: Rok Omahen
Roberto Bartini se je vrnil iz ruskega ujetništva s pomočjo podjetja Lloyd Triestino. Foto: Rok Omahen
Eden izmed parnikov Lloyda je bil tudi Baron Gautsch. Hrani muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen
Trst
Trg Edinost (Piazza Unità d'Italia) v Trstu. Foto: Rok Omahen
Trst.
Trst. Foto: Rok Omahen
Pogled na Trst z morja.
Pogled na Trst z morja. Foto: Rok Omahen
Po diplomi na politehniki v Milanu se je Roberto Bartini zaposlil pri proizvajalcu avtomobilov Isotta Fraschini. Hrani muzej poljskega letalstva v Krakovu. Foto: Rok Omahen
Rim
Iz Milana je Bartinija pot vodila v Rim. Foto: Rok Omahen
V Rimu je živel tudi njegov oče Lodovico Oros di Bartini. Na fotografiji Trg svetega Petra v Vatikanu. Foto: Rok Omahen
Po vzponu fašizma v Italiji se je Roberto Bartini umaknil v Sovjetsko zvezo. Pot ga je vodila prek Nemčije in Poljske. Na fotografiji kraj Berchtesgaden na jugu Nemčije. Foto: Rok Omahen
Pri razvoju novih pomorskih letal je Bartini sodeloval tudi s priznanim konstruktorjem Nikolajem Polikarpovim. Na fotografiji letalo Polikarpov Po-2NLB. Hrani muzej poljskega letalstva v Krakovu. Foto: Rok Omahen
Bartini je že leta 1927 preučeval vplive brakične vode na različne materiale. Foto: Rok Omahen
Mornariška kapa sovjetske črnomorske flote. Hrani muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen
Roberto Bartini (1897-1974) v poznejših letih. Foto: Arhic avtorja
Ena redkih knjig o Robertu Bartiniju, italijanskega avtorja G. Ciampaglie. Foto: Arhiv avtorja

Roberto Oros di Bartini, po narodnosti Italijan z nam bližnje Reke, ki je bila v času njegovega rojstva, v letu 1897, v okviru naše nekdanje skupne domovine Avstro-Ogrske. Njegov prispevek k razvoju sovjetske znanosti je bil izjemen, saj je med drugim zaslužen, da je Sovjetska zveza poslala prvega človeka v vesolje. Njegovo delo na področju razvoja bombnikov in vodnih letal je bilo revolucionarno za tisti čas, na trenutke morda celo preveč, saj so številni njegovi koncepti ostali v predalu zgolj zato, ker so odgovorni menili, da so neizvedljivi.

Njegovo ime je bilo dolgo neznanka zunaj zelo ozkih sovjetskih strokovnih krogov. Veliko je še vedno neznanega o njem, saj so številni dokumenti nedostopni javnosti, kar je z vidika vsebovanih vojaških skrivnosti tudi razumljivo, upoštevajoč togost nekdanjega sovjetskega birokratskega aparata, ki se do neke mere nadaljuje tudi v današnji Rusiji, pa skorajda tudi pričakovano.

Kdo je bil torej človek, ki je ne le videl, kam bo šel prihodnji razvoj tehnologije, temveč je sam pomikal meje zmožnega? Človek, ki je tekoče govoril šest ali sedem jezikov in razumel še enega ali dva povrhu. Človek, ki za preizkušanje svojih idej skoraj ni potreboval modelov letal, ki so bili dragi za izdelavo, sicer pa nujno potrebni za preverjanje in oblikovanje ter določanje karakteristik zrakoplova, saj je bil poleg vsega tudi vrhunski matematik in fizik, ki mu je na podlagi izračunov uspelo priti do podobnega učinka, kot bi z uporabo dragih maket ali modelov letal. Kljub vsej tej izjemnosti pa je delo in tudi ime Roberta Bartinija ostalo dokaj neznano, pozabljeno. Poglejmo si zdaj nekaj utrinkov iz razburljivega življenja sovjetskega letalskega konstruktorja italijanskih korenin.

Zgodnja leta in čas pred prvo svetovno vojno
Že na začetku smo omenili, da je bilo življenje Roberta Bartinija zavito v tančico skrivnostnosti, pa še nekajkrat bomo. Delno odgovornost za to nosi pomanjkanje in nedostopnost virov, v določeni meri pa tudi jezikovna ter prostorska oddaljenost, kar se bo na trenutke odražalo v več različicah zgodbe.

Prvi takšen primer je že samo rojstvo Roberta Bartinija. Rojen naj bi bil 14. 5. 1897 na Reki, takrat šestnajst- ali sedemnajstletni materi, kot nezakonski otrok. Njegov oče je bil poročen z drugo ženo in ni priznal očetovstva, kar je v tistem času pomenilo precejšno sramoto – predvsem za mlado mater in njeno družino in ne toliko za prešuštnika, ki je zaplodil otroka. Breme je bilo prehudo in Robertova mati je storila samomor z utopitvijo. Naslednja tri leta ni znano, kaj je bilo z otrokom, v letu 1900 pa ga je v rejo vzela gospa Paola, žena viceguvernerja Reke. Viceguverner Reke je bil v tistem času baron Ludovico Oros di Bartini, ki je bil zelo premožen. Zakonca Bartini nista imela svojih otrok, zato sta posvojila Roberta in poskrbela, da je imel vse, kar je potreboval. Mali Roberto je že zgodaj pokazal zanimanje za naravoslovje, predvsem fiziko in kemijo.

Po drugi različici Roberto Bartini ni bil rojen na Reki, temveč v kraju Kaniža (Kanisza). Težava nastane, ker obstaja kar nekaj krajev s tem imenom. Najpogosteje se omenja Velika Kaniža (Nagykanizsa) na Madžarskem, lahko pa bi tudi šlo za Kanjižo v Srbiji ali pa morda kraj s podobnim imenom v Ukrajini. Obstaja pa tudi tretja različica, po kateri naj bi baronova žena v rejo vzela otroka svojega vrtnarja. Robertova rojstna mati naj bi izhajala iz kraja Miskolc, na severovzhodu današnje Madžarske, kjer naj bi Roberto tudi imel sorodnike, ki pa jih ni poznal. Ni mnogo znanega o njegovih mladostniških letih, bil pa je prizadeven in nadarjen otrok. Ukvarjal se je tudi s plavanjem in sabljanjem.

Po končani osnovni šoli se je vpisal na reško gimnazijo in jo z osemnajstimi leti tudi zaključil. Prva svetovna vojna je sicer trajala že slabo leto dni in čeprav prebivalstvo tega sprva ni občutilo v večji meri – fronta je bila vseeno precej stran od Reke, se je to spremenilo v maju 1915, ko je Italija obrnila hrbet Avstro-Ogrski in se pridružila antantnim silam.

Prva svetovna vojna in rusko ujetništvo
Po končani srednji šoli je Roberto Bartini nadaljeval šolanje za rezervne častnike v Banski Bistrici (danes na Slovaškem, v tistem času pa del ogrskega dela dvojne monarhije). Po opravljenem šolanju je zaprosil za sprejem v letalske sile, vendar je bil, najverjetneje zaradi svojega italijanskega rodu, zavrnjen in poslan v Galicijo (območje današnje jugovzhodne Poljske in jugozahodne Ukrajine) v okviru italijanskega kontingenta. Vodilni dunajski politiki so bili zelo sumničavi do avstro-ogrskih državljanov italijanskih korenin. Bartini pa je zanimanje za letalstvo gojil že od mladosti. Kot petnajstletni fant je imel srečo opazovati priznanega ruskega pilota, ki je s svojim enokrilcem Bleriot XI gostoval na Reki. Hariton Nikanorovič Slavorossov (1886-1941) je mladeniča vzel na demonstrativni polet, ki je pri Robertu zagotovo le povečal njegovo zanimanje za letalstvo.

Roberto Bartini ni videl mnogo bojev v avstro-ogrski uniformi, saj je bil že v juniju 1916 zajet v vzhodni Galiciji, na območju Kamjanke v današnji Ukrajini, nekje na pol poti med Kijevom in Dnepropetrovskom oziroma okoli dvesto kilometrov zračne razdalje jugovzhodno od Kijeva. V tem času je na območju potekala tako imenovana Brusilova ofenziva, v kateri so zajeli več kot 400.000 avstro-ogrskih vojakov. Dobrih 10 odstotkov, med njimi tudi Roberto Bartini, je bilo odpeljanih v zbirno taborišče Krasnaja Rečka (Rdeča reka) blizu Habarovska. Med 45.000 avstro-ogrskimi vojaki v tem taborišču jih je bila četrtina italijanske narodnosti.

Kako prostrana je Rusija, so vojni ujetniki lahko izkusili na lastni koži. Pot z bojišča v Ukrajini do Habarovska je trajala mesec dni – z vlakom. Če se je morda kateremu izmed vojakov zdelo, da se bojujejo daleč od domovine, je bila pot v ujetništvo šele preizkušnja. Habarovsk je namreč na ruskem daljnem vzhodu, kar pomeni, da je bilo od današnje osrednje Ukrajine, kjer so potekali boji, do taborišča okoli 7.000 kilometrov zračne razdalje. Za primerjavo – od Habarovska do mesta Saporo na Japonskem je vsega 800 kilometrov. Dostopnih virov, ki bi pričali o Bartinijevem življenju v času ruskega ujetništva, ni mnogo. Znano je, da je bil do konca vojne v Rusiji, pot nazaj v Evropo pa je bila vse prej kot enostavna.

Vojni ujetniki se vračajo domov
Vračanje vojnih ujetnikov je bil precejšen logistični zalogaj, ki je trajal tudi nekaj let. Pri avstro-ogrskih ujetnikih je bil položaj še nekoliko bolj specifičen, saj so se v avstro-ogrski vojski borili pripadniki različnih narodnosti, ki so sestavljale Avstro-Ogrsko, tudi Italijani. Ruski car se je zato že v letu 1914 obrnil na italijansko vlado s pozivom, naj poskrbi za svoje ljudi, ki so se znašli v ruskem ujetništvu, vendar je bila Italija v tem času uradno še nevtralna in ni smela sprejeti ponudbe. Kmalu pa so se stvari za "italijanske" ujetnike spremenile, saj se je Italija pridružila antantnim silam.

Po vstopu Italije v vojno se je italijanska država lahko nekoliko bolj angažirala v skrbi za svoje sonarodnjake. V juliju 1916 je bila s tem namenom v Petrogradu (današnji Sankt Peterburg) ustanovljena italijanska misija za vrnitev vojnih ujetnikov, ki jo je vodil podpolkovnik (tenente colonnello) Achille Bassignano. V septembru 1916 je bila prva skupina nekdanjih avstro-ogrskih vojnih ujetnikov že na poti v Italijo. Do januarja 1917 je v Italijo tako prišlo okoli 4.700 nekdanjih vojnih ujetnikov, večina jih je bila italijanske narodnosti, nekaj med njimi pa tudi naturaliziranih Hrvatov in Slovencev. Tudi pot domov ni bila ravno kratka, saj so vojake najprej prepeljali v Arhangelsk (ob Belem morju), od tam pa z ladjo proti Italiji. Roberto Bartini pa ni bil vključen v te prevoze, saj je v Rusiji ostal vse do konca revolucije.

Vzhodnoslovanska osebna imena

V Rusiji imajo nekoliko drugačen sistem oblikovanja osebnega imena kot pri nas. Uradno osebno ime posameznika sestavljajo ime, patronimik [poočeteno ime oziroma ime, izpeljano iz očetovega imena, op. a.] ter priimek. Primer: priznani letalski konstruktor Tupoljev je bil v uradnih dokumentih poimenovan z Andrej (osebno ime) Nikolajevič (očetu je bilo ime Nikolaj) Tupoljev (priimek).


Razmere v Rusiji postanejo zapletene
Hudo pomanjkanje, lakota in preštevilne žrtve so rusko prebivalstvo prignale do upora proti oblasti. Leto 1917 je bilo tako za rusko zgodovino prelomno. Po februarski revoluciji je oblast v državi prevzel Aleksander Fjodorovič Kerenski (1881-1970) vendar zgolj za kratek čas. Sledila je oktobrska revolucija (na oblast pride Vladimir Iljič Uljanov – Lenin) in padec Kerenskijeve vlade na začetku novembra 1917. Politična negotovost in ne nazadnje zloglasna ruska zima sta upočasnili vračanje vojnih ujetnikov. Morje okoli Arhangelska je pozimi zamrznilo, zato so bili v tem času transporti mogoči zgolj iz Vladivostoka. Podpolkovnika Bassignana je na čelu italijanskih transportov nadomestil divizijski general karabinjerjev (generale di divisione dei Carabinieri) Cosma Manera (1876-1958). Zadnji transport iz Vladivostoka proti Italiji je krenil v aprilu 1920. Roberto Bartini je bil na ladji, ki je izplula iz pristanišča v Vladivostoku v februarju 1920.

Od Šanghaja do Italije – z vmesnimi postanki
Bartinijeva pot v domovino svojih prednikov se je skoraj končala že na ladji. V času, ko so komunistične revolucije grozile obstoječim družbenim redom, so države poskrbele, da bi jih čim bolj omejili ali zatrli. Bartini v tem času ni skrival dejstva, da je komunist, čeprav je bilo to dokaj nevarno početje – zagrozili so mu, da ga bodo sredi morja vrgli z ladje. Ne nazadnje se je po koncu prve svetovne vojne v Sibiriji boril proti beli gardi v ruski državljanski vojni, na kar je bil ponosen in ni čutil potrebe po skrivanju teh dejstev. Na istem transportu je bil poleg Bartinija tudi njegov prijatelj Máté Zalka (1896-1937), s katerim sta se skupaj bojevala proti belogardistom. Zalkovo pravo ime je bilo Béla Frankl. General Manera, ki je spremljal transport ladje, se je odločil oba izkrcati v Šanghaju in pustiti, da se znajdeta po svoje. Seznami komunistov so namreč obstajali, zato je obstajala bojazen, da bi jih ob vrnitvi v Italijo zaprli, če se jima ne bi še kaj bolj tragičnega pripetilo že na sami poti.

Po izkrcanju v Šanghaju sta se za nekaj tednov zaposlila pri enem izmed tamkajšnjih bogatih trgovcev. Roberto Bartini je namreč znal voziti avtomobil, kar mu je koristilo. V vmesnem času pa sta z Zalkom iskala načine za vrnitev v Italijo. Pot ju je vodila prek Šrilanke do Egipta. V Suezu jima je pomagal predstavnik podjetja Lloyd Triestino, ki je poskrbel, da sta se vkrcala na eno izmed ladij tega velikega ladjarskega podjetja. Bartinijev stric je bil namreč eden izmed delničarjev podjetja. Sredi pomladi 1920 sta bila tako oba že v Italiji. Bartinijeva mama Paola, ki je za njega skrbela od tretjega leta naprej, je v vmesnem času že umrla, zato se je Roberto odpravil v Opatijo, kjer je živela njegova teta. Na samo Reko ni vstopil, saj je bilo mesto takrat pod nadzorom tako imenovanih reških legionarjev, med katerimi je bil tudi italijanski pesnik Gabriele D'Annunzio (1863-1938).

Življenje v Italiji in vprašanje identitete
Potreba po sprejetosti in varnosti je ena temeljnih človeških potreb, ki omogoča mirno in varno življenje. Vprašanje njegove lojalnosti je bilo do te točke v življenju Roberta Bartinija že mnogokrat postavljeno na preizkušnjo. Za Italijane je bil madžarski plemič iz Avstro-Ogrske, po vrhu še komunist, za Avstrijce je bil le Italijan, ki mu ne gre najbolj zaupati, za Ruse pa kombinacija obojega.

V treh letih, ki jih je Bartini preživel v Italiji (1920-1923) je diplomiral na politehniki v Milanu (kot letalski inženir), preselil se je v Rim, kjer je postal član društva ruskih izseljencev v Italiji, med katerimi je bil tudi ruski arhitekt Boris Mihajlovič Iofan (1891-1970). V tem času je v Rimu živel njegov oče Ludovico Oros di Bartini, ki mu je uspelo tudi v Italiji zadržati stare privilegije, ki jih je imel v Avstro-Ogrski, med drugim je imel udobno državno službo svetovalca. Ni pa popolnoma znano, ali sta bila v stikih, zagotovo pa se Roberto ob selitvi v Rim ni nastanil pri očetu.

Bartini ni spreminjal svojih političnih nazorov, zato je med 10. in 15. januarjem 1921 sodeloval na ustanovnem kongresu Komunistične partije (KP) Italije, v Livornu. Dogodek ni ostal neopažen v Sovjetski zvezi, saj so predstavniki Kominterne prišli v Italijo prisostvovat ustanovnemu zasedanju. Eden izmed pomembnejših italijanskih komunistov v tistem času je bil Paolo Robotti (1901-1982). Naloga italijanskih komunistov je bila tudi pozorno spremljanje ruske "bele aristokracije", ki je v Italiji delovala proti Sovjetski zvezi, ter poročanje v povezavi z njihovimi dejavnostmi v Moskvo.

Po končanem študiju na milanski politehniki se je Bartini zaposlil pri prav tako milanskem podjetju Isotta Fraschini, ki je proizvajalo avtomobile. Bartini je študiral smer letalstvo, ki so jo na politehniki v Milanu predavali od leta 1909 naprej. Zanimivo je, da v evidencah ni omenjen kot Roberto Bartini, temveč kot Roberto Orosdy, v enem izmed poznejših seznamov pilotov iz leta 1930 pa je njegov priimek zapisan kot Wrosdi. Ni znano, ali je tako sam hotel ali pa je morda prišlo do napake pri zapisu njegovega imena. V septembru 1922, ko se je šolal za pilota, je bil tudi udeležen v manjši letalski nesreči. Posledice te nesreče sprva niso bile vidne, naj bi pa imel Bartini tudi zaradi tega dogodka težave s srcem pozneje v življenju.

Zaradi svojega plemiškega porekla in dejstva, da je bil Roberto Bartini komunist, so ga imenovali "Rdeči baron".


Vzpon fašizma in umik v Sovjetsko zvezo
Mesec dni po njegovi nesreči se je Italiji zgodila še večja "nesreča". Oktobra 1922 je Benito Mussolini (1883-1945) s svojo stranko izvedel pohod na Rim. Tam je od italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. (1869-1947) zahteval prevzem oblasti, v kar je kralj tudi privolil, in Mussolini je postal predsednik italijanske vlade. V avgustu 1923 je Roberto Bartini zaprosil svojo stranko (KP Italije) za preselitev v Sovjetsko zvezo.

Istega meseca se odpravi na pot v Rusijo s pomočjo tako imenovane Mednarodne rdeče pomoči, organizacije, znane po svoji ruski kratici – MOPR [Междунаро́дная организа́ция по́мощи борца́м револю́ции (МОПР) - Meždunarodnja organizacija pomošči borcam revoljucii (MOPR)]. Organizacijo je ustanovila Kominterna leta 1922. Njena naloga je bila pomagati revolucionarjem po svetu, ki so bili preganjani ali pa zaprti zaradi svojih političnih prepričanj. Tako je Mednarodna rdeča pomoč nudila podporo tudi Bartiniju, dobil je nove (ponarejene) dokumente in nekaj finančne pomoči za na pot. Njihove pomoči Bartini ni nikoli pozabil, saj je po smrti svojega očeta celotno dediščino namenil tej organizaciji. Nekoliko več o višini zneska v nadaljevanju, šlo pa je za zelo veliko denarja tako za današnji čas, kaj šele za takratni.

Iz Italije je Bartinija pot vodila prek Švice v Nemčijo. V Berlinu je ostal zgolj malo časa, saj je bilo v tem času v Nemčiji še nekaj revolucionarnega vrenja. V Berlinu naj bi ga celo poskusili zastrupiti, vendar se o tem viri precej razlikujejo. Iz Nemčije ga je pot vodila na Poljsko v Ščečin, od tam pa prek Sankt Peterburga v Moskvo. Po enomesečnem potovanju je oktobra 1923 prispel v Moskvo, kjer so mu najprej za nekaj mesecev ponudili nastanitev v enem izmed tamkajšnjih hotelov, v vmesnem času pa so člani MOPR-ja iskali rešitve za njegovo prihodnost. Njegova prva zaposlitev je bila na moskovskem letališču Hodinka, kjer je delal v raziskovalnem inštitutu v laboratoriju za aerofotogrametrijo, kjer pa njegov pravi talent ni mogel priti do izraza.

Selitev iz Moskve na Črno morje
Leta 1927 je bil takrat tridesetletni Roberto Bartini premeščen v Sevastopol na Krimskem polotoku. Tam na Črnem morju naj bi sodeloval pri testiranju novih pomorskih letal. V tistem času so bila vodna letala ali hidroplani v vzponu, saj je bila pristaniška infrastruktura bolj razvita od letališke. Tudi sicer je bil relief Sovjetske zveze s številnimi jezeri in plovnimi rekami primeren za razvoj tovrstnih letal. Sovjetska oblast je tako ustanovila dva zavoda, ki sta dobila nalogo izdelati vodno letalo domače proizvodnje. Predtem so namreč tovrstna letala morali uvažati iz tujine. Prvega je vodil poznejši slavni ruski letalski konstruktor Andrej Nikolajevič Tupoljev (1883-1972), drugi pa je bil razdeljen na tri enote; enoto za motorje je vodil Nikolaj Nikolajevič Polikarpov (1892-1944), prav tako pomemben letalski konstruktor. Preostali dve enoti pa sta bili pod vodstvom Arkadija Ševcova in Dmitrija Pavloviča Grigoroviča (1883-1938), ki je bil aretiran v času Stalinovih čistk in obtožen sabotaže.

Bartini je že leta 1927 preučeval vpliv korozije na materiale, predvsem vpliv brakične vode [zmes sladke in morske vode, op. a.] na vodna letala. Vsaj v Sovjetski zvezi je bil prvi, ki se je znanstveno ukvarjal s to problematiko. Njegov uradni naziv je bil "glavni inšpektor materialov", kar je bilo v sovjetski vojski ustrezno činu generalmajorja.

Poleg znanstvenih raziskav je v Sevastopolu konstruiral tudi načrte prvih sovjetskih vodnih letal. Prvi dve letali sta bili poimenovani LL1 in LL2. Če je bilo LL1 še sorazmerno majhno letalo – najvišja vzletna masa 450 kg, motor pa je premogel vsega 73 kilovatov (kW) oziroma 100 konjskih moči, je bilo letalo LL2 večje. Načrtovana najvišja vzletna masa tega letala je bila 6.000 kg, imel bi štiri motorje, od katerih je vsak proizvajal slabih 300 kW (400 konjskih moči). Tako kot številni poznejši Bartinijevi koncepti tudi ti dve letali nista prišli dlje od načrtov.

"Strana Sovietov" poleti v New York
Prestiž je običajno pomemben za državnike in tako je bilo tudi v Sovjetski zvezi. V izteku drugega desetletja 20. stoletja je Bartini sodeloval pri nastanku letala Tupoljev TB-1. Že samo ime letala nam pove, s kakšnim namenom je bilo konstruirano – kratica TB pomeni "težki bombnik" (Тяжёлый бомбардировщик - Tjažolij bombardirovščik). Prvo letalo tega tipa pa je bilo narejeno v civilni izvedbi in poimenovana "Strana Sovietov", kar v prevodu pomeni Dežela Sovjetov. To letalo je poletelo iz Moskve prek Sibirije, z vmesnimi postanki, do New Yorka, z namenom, da predstavi dosežke sovjetske letalske industrije. Za sodelovanje pri tem projektu je Bartini leta 1929 prejel posebno priznanje Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze.

Desetletje relativnega miru
Prostranost Sovjetske zveze je Roberto Bartini spoznal že med prvo svetovno vojno in poznejšo rusko državljansko vojno, pa tudi pozneje v življenju. V 20. letih 20. stoletja ga je pot tako vodila iz Novosibirska v Sevastopol in od tam v Moskvo, kjer je postal član znanstveno-tehnološkega komiteja pri sovjetskih letalskih silah.

Nekje v tem času je pripravil načrte za tri nova vodna letala in opustil očetov plemiški naziv. Po tem je bil znan le še kot Robert (oziroma Roberto) Ludvigovič Bartini in nič več Roberto Oros di Bartini. Na položaju je ostal do leta 1930, ko je bil razrešen s tega mesta, njegova delovna skupina pa razpuščena. To je bila posledica memoranduma, katerega sopodpisnik je bil in v katerem je nastopil proti "kolektivizaciji" pri dizajniranju in konstruiranju letal v Sovjetski zvezi.

Z razrešitvijo pa njegove ideje niso zamrle, saj so jih pri svojem nadaljnjem delu uporabili nekateri drugi sovjetski letalski konstruktorji. Med temi so bili tudi že uveljavljeni konstruktorji, kot je bil, že prej omenjeni, Andrej Tupoljev, pa tudi Igor Vjačeslavovič Četverikov (1904-1987) ter Georgij Mihajlovič Beriev (1903-1979).

Glavni sovjetski zavod (danes pa ruski) za vodna letala je bil v kraju Taganrog na Azovskem morju, ki je vsega nekaj deset kilometrov od Rostova na Donu ter okoli petdeset kilometrov od današnje ukrajinske meje. Imenovan je bil po glavnem konstruktorju – Berievu.


Bartinijevo letalo podre sovjetski letalski hitrostni rekord
V zgodnjih 30. letih 20. stoletja je Roberto Bartini sodeloval pri konstruiranju letala Stal-6 in Stal-8. Prvi polet na novem letalu Stal-6 je bil opravljen julija 1933, pilotiral pa ga je testni pilot in poznejši generalmajor letalstva Andrej Borisovič Jumašev (1902-1988). Stal-6 je sicer imel uvožen motor, z vodnim hlajenjem, kar je imelo za posledico bistveno bolj aerodinamično obliko kot prednje nameščen hladilnik motorja. Nekaj težav se je sprva pokazalo ravno pri hlajenju motorja na višini, vendar so bile kmalu odpravljene. Takratni sovjetski veljaki so pričakovali hitrosti okoli 350 km/h vendar jih je Bartini presenetil, saj je letalo na testnem poletu doseglo hitrost 420 km/h, kar je bilo dovolj za novi sovjetski letalski hitrostni rekord. Najvišja vzletna masa letala je bila nekaj manj kot 1.200 kg, doseg 600 km in najvišja višina do 8000 metrov. Letalo Stal-8 je bilo razvito iz predhodnika, vendar nikoli dokončano, saj so sovjetske oblasti tik pred dokončanjem prototipa preklicale celoten projekt. Predvidena najvišja hitrost letala bi bila okoli 630 km/h. Po eni izmed razlag naj bi bil projekt preklican zaradi dejstva, da je Bartini delal v civilnem podjetju in tako ni mogel sodelovati pri projektu vojaškega letala. Po drugi, verjetnejši različici pa naj bi bil projekt preklican zaradi rivalstva med sovjetskimi konstruktorji in zaradi nevoščljivosti – nekateri sovjetski konstruktorji se namreč niso mogli sprijazniti z dejstvom, da je Italijan boljši od njih.

V nemilosti pri sovjetskih oblasteh
Številni sovjetski letalski konstruktorji so iz prve roke izkusili, kako hitro se lahko znajdejo v nemilosti pri oblasteh. Za morebitne napake pri svojem delu običajno niso odgovarjali zgolj s premestitvijo ali izgubo službe, temveč z zaporom – ali pa jih je doletela še precej hujša usoda.

V 30. letih se je v Sovjetski zvezi pojavila potreba po novem potniškem letalu, ki bi prepeljalo 12 potnikov. Za projekt so angažirali dva konstruktorska zavoda, od katerih naj bi vsak pripravil svoj načrt letala. Tovrstno tekmovanje med različnimi konstruktorji ni bilo nič neobičajnega, tudi pozneje, po drugi svetovni vojni, so uporabljali podobne taktike. Za enega izmed zavodov, ki je dobil nalogo izdelave novega potniškega letala, je delal tudi Roberto Bartini. Načrtoval je letalo, ki bi letelo s hitrostjo okoli 400 km/h, kar je bilo ogromno tudi v primerjavi z drugim zavodom, katerega letalo bi doseglo zgolj 280 km/h. Sovjetska vojska je dokaj hitro prepoznala potencial letala (ki se je v tem času že imenovalo Stal-7) in odločila, da bi ga bilo skoraj škoda uporabljati le za prevoz potnikov, saj je imel velik vojaški potencial. V prvi polovici 30. let 20. stoletja je bil izdelan en prototip letala Stal-7. Krstni polet je doživel spomladi 1936, predstavljen pa je bil tudi na pariškem letalskem mitingu istega leta. Letalo sta poganjala dva motorja Mikulin, vsak z okoli 640 kW (860 konjskimi močmi). S svojimi 27 notranjimi rezervoarji s skupno prostornino 7.400 litrov je imelo doseg 5.000 km.

Življenje Roberta Bartinija se je obrnilo na glavo v januarju 1938. 14. januarja je bil aretiran zaradi domnevne vloge pri sabotaži letala Stal-7, ki je bilo poškodovano v neki nesreči, s katero Bartini seveda ni imel nič. Novica o njegovi aretaciji je pripotovala tudi do Rima. Italija je bila v letu 1938 globoko pod Mussolinijevo fašistično oblastjo. Takratni italijanski zunanji minister Galeazzo Ciano (1903-1944) je poizvedoval pri svojem sovjetskem kolegu Vjačeslavu Mihajloviču Molotovu (1890-1986) o Bartiniju, kar pa je pri sovjetskih oblasteh zgolj potrdilo sume, da je Bartini italijanski vohun.

Nadaljevanje naslednjo soboto.