KUD Liber je v klub Kulturnega doma Krško povabil pesnico in pisateljico Aksinjo Kermauner. Z njo se je Stanka Hrastelj, predsednica tega društva, sicer pa tudi sama pesnica, pisateljica in prevajalka, ki zadnje čase ustvarja tudi z glino, pogovarjala o njenem literarnem ustvarjanju, predvsem pa o njenem poskusu, kako je na lastni koži preizkusila, kako slepi doživljajo svet. Aksinja je namreč kar dvakrat po osem dni preživela kot slepa in pri tem pridobila dragocene izkušnje.

Aksinja Kermauner, ki je doslej izdala že 21 knjig, se na literarnem in pedagoškem področju že dolgo ukvarja s problematiko slepih in slabovidnih. Med drugim je že leta 1996 izdala knjigo Kakšne barve je tema?, kasneje pa še Tema ni en črn plašč ter leta 2005 prvo slovensko avtorsko tipano slikanico Snežna roža. Leta 2011 je izdala tipno slikanico za slepe Žiga špaget gre v širni svet. Sodelovala pa je tudi pri projektu Tipanka v vsako slovensko knjižnico. Poleg tega je napisala številne strokovne članke o slepoti in besedila pesmi glasbene skupine Slepi potnik.

Rodila se je materi pisateljici in profesorici Alenki Goljevšček Kermauner in očetu literarnemu zgodovinarju Tarasu Kermaunerju. Leta 1982 je diplomirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani, smer slovenščina in likovni pouk. Od leta 1997 do leta 1999 se je strokovno izpopolnjevala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Defektološki fakulteti v Zagrebu. V letu 2010 je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani končala še doktorski študij na Oddelku za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko in ob tem izdala svojo doktorsko disertacijo z naslovom Na drugi strani vek tudi v knjižni obliki. Svojo poklicno pot je začela v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik, od leta 1987 pa je zaposlena kot učiteljica slovenščine in likovnega pouka v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, od leta 2011 pa še na Pedagoški fakulteti Koper, kjer predava na smeri Inkluzivna pedagogika predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi.

O svojih izkušnjah s slepoto so spregovorili tudi člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Novega mesta in njihov predsednik Janez Kermc. Ti so prikazali pisavo za slepe, braillovo pisavo, in kako se sami znajdejo v svetu videčih. Slepi brajlico berejo s prsti, tako da drsijo po vrsticah besedila, besedilo v brajlici pa natisnejo na braillov tiskalnik. Omenili so, da se danes skoraj tri četrtine slepih in slabovidnih otrok in mladostnikov izobražuje na svojih matičnih šolah in živi doma, medtem ko so bili pred letom 1994 ti vključeni v posebne šole. Otroci se brajlice naučijo v letu dni. Danes slepi in slabovidni pri učenju uporabljajo tudi računalnik s posebnim dodatkom - braillovo vrstico. Na njej lahko slepi preberejo, kaj so napisali na zaslonu, ali pošto, ki so jo dobili.

In kdo je Aksinja Kermauner?
Aksinja Kermauner je mati štirih deklet in ena najbolj branih slovenskih pisateljic. Bralci jo verjetno najbolj poznajo po njeni zbirki treh romanov Dnevnik Hiacinte Novak, ki bo kmalu dobila še četrto nadaljevanje. To njeno literarno delo je bilo predstavljeno tudi na odru kot prva slovenska gledališka nanizanka. Kot soscenaristka je sodelovala tudi pri televizijski nadaljevanki Čokoladne sanje.

Zdaj ima svojo kolumno tudi v reviji Lisa. V njej se je takole na kratko predstavila: "Poreklo: zdrava mešanica trdoživih Primorcev, dekadentnih Ljubljančanov in varčnih Nemcev s češkim poreklom. Ime: starši brali ruski roman Tihi Don Mihaila Šolohova, kjer je ena od oseb Aksinja; včasih se zaradi pomanjkljivega posluha izgovarja kot Aksentinija, Ksenija, Aksiona, Aktinidija in celo Kajsija(?). Bivališče: v vrstni hiši na Barju. Trdno branim pravice avtohtonih Močvirnikov."

Avtorica je svojo literarno pot začela leta 1977 s pesniško zbirko Ples pravljic, od takrat pa so predvsem v zadnjih letih izšla njena številna knjižna dela za otroke, mladino in odrasle. Med njimi je izdala zbirko pravljic, detektivke Izi & Bizi, mladinski roman Berenikini kodri in roman za odrasle Dnevnik Hiacinte Novak.

Za svoje literarne stvaritve je prejela že številne nagrade in priznanja. Tako je leta 1997 prejela priznanje Urada vlade RS za invalide za knjigo Kakšne barve je tema?, leto pozneje nagrado srebrni aritas za besedno satiro in humor, leta 2004 študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo Tipna slikanica za slepe, leto potem je razstavljala tipanko Snežna roža na svetovnem sejmu otroških in mladinskih knjig v Bologni kot izjemen dosežek med knjigami za otroke s posebnimi potrebami pri IBBY-ju, ilustracija iz knjige pa je bila objavljena tudi v njihovem katalogu. Leta 2008 je bil prevod povzetka vsebine knjige Berenikini kodri natisnjen v katalogu White Ravens, s še dvema slovenskima knjigama pa se je uvrstila v izbor 250 najboljših knjig z vsega sveta založbe Internationale Jugendbildbibliothek na svetovnem sejmu otroških in mladinskih knjig v Bologni. Leta 2010 je prejela plaketo Antona Skale (najvišje priznanje Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov) in leto zatem je bila tipna slikanica za slepe Žiga špaget gre v širni svet na svetovnem sejmu otroških in mladinskih knjig v Bologni razstavljena kot izjemen dosežek med knjigami za otroke s posebnimi potrebami.

Za MMC Goran Rovan