4.500 let stare kamne, ki v nekaterih primerih merijo tudi do 4,5 metra, so našli pod slabim metrom zemlje na območju neolitskega naselja Durrington Walls. Pokopani spomenik je "izjemnih razsežnosti" in popolnoma unikaten, so pokazale prve preiskave v okviru petletnega projekta The Stonehenge Hidden Landscapes, katerega cilj je podzemni zemljevid območja.

Stroka zdaj prihaja do presenetljivih odkritij, ki nam bodo morda razložili, kako je Stonhenge uvedel obdobje verske preobrazbe, ki se je končalo z zamenjavo enega verskega sistema za drugega.

Pred skoraj letom dni je ekipa britanskih in avstrijskih strokovnjakov z radarjem odkrila do takrat neznan prazgodovinski tempelj, ki je zakopan tri kilometre severovzhodno od Stonehengea. Dodatne raziskave zadnjih mesecev nakazujejo, da je odkritje še impresivnejše, kot so najprej mislili.

Simbolično zakopavanje kot slovo od starih običajev?
Delovna teorija je namreč naslednja: novoodkriti tempelj naj bi bil v procesu religioznega prehoda namerno "upokojen". Zakopavanje monolitov je morda simboliziralo prehod k sončnemu kultu, in to po tem, ko je bila domnevno več generacij v središču verskega čaščenja topografska značilnost, najverjetneje bližnja vzpetina.

Doslej so strokovnjaki s pomočjo radarja "videli" 40 celih zakopanih kamnov, približno 35 polomljenih in še 50 zakopanih "lukenj", v katerih so monoliti nekoč stali. Tloris celotnega območja kaže, da severnega roba templja, ki je imel obliko podkve, niso markirali kamni, ampak območje višjih tal, ki so ga na nekaterih mestih tudi umetno dvignili. Če to drži, je bila ta umetna, štiri metre visoka škarpa videti kot nizka pečina na severni strani templja.

Sveti grič
Celotna podkvasta kompozicija je bila obrnjena proti vzhodu in "poravnana" s specifičnim, prominentnim naravnim orientacijskim znakom (klancu danes pravijo Beacon Hill), ki leži slabih pet kilometrov stran. Obenem je to isti grič, s katerim je poravnan t. i. Stonehenge Cursus - 3 kilometre dolg, zamejen sveti prostor iz časa pred Stonehengeem, ki so ga morda uporabljali za verske procesije.

Iz vsega tega lahko sklepamo, da je imel Beacon Hill v prazgodovini večji pomen, kot smo mu doslej pripisovali. Zelo mogoče je, da so ga častili kot nekakšen svet kraj, da je v očeh takratnih ljudi utelešal kako naravno božanstvo. Enačenje topografskih značilnosti z božjimi bitji ali duhovi je pomembna lastnost številnih staroselskih ver.

Sonce je izrinilo grič
Okrog leta 2600 pr. Kr. je podkvasto svetišče dokončno zasenčila gradnja novega templja sončnega kulta (tega, ki ga danes poznamo kot Stonehenge). Še sto let pozneje je šla durringtonska podkev iz rabe, saj jo je zamenjalo še eno sončevo svečišče, danes znano kot Durrington Walls.

Prva verska revolucija?
Stroka predvideva, da so kamne v izvirni podkvi namenoma potegnili iz njihovih vdolbin, jih prekopicnili in zakopali ob južnem in zahodnem robu nove gradnje. Če je to res, smo odkrili najdramatičnejšo ponazoritev prehoda v čaščenje sončnega kulta v Stonehengeu. Podobne verske prekuce smo doslej poznali samo iz veliko poznejših obdobij, ko je že obstajalo zgodovinopisje (na primer prehod od rimskega čaščenja sonca v krščanstvo in prehod iz katoliške v protestantsko vero v času reformacije.)

Verska revolucija "sončnega kulta" je bila del širše družbene preobrazbe, ki je vpeljala nove oblike keramike in množično prehranjevanje s svinjino.