- Janez Suhadolc po razmisleku ugotovi, za kaj gre pri nagrajenem konceptu nanoturizma. Sobotna priloga Dela, 18. 10. 2014.

Treslo me je od smeha, ko sem bral članek arhitekta in oblikovalca Janeza Suhadolca. Obiskal je namreč odprtje letošnjega Bienala industrijskega oblikovanja in prisluhnil pogovoru s kustosi.

Piše, da so kustosi govorili v nekem čudnem jeziku. No, kot kaže, je Suhadolc trčil v divizijo šašavih in zmedenih, o katerih pišem na teh straneh. Jezik, ki ga je slišal, je verjetno kuratorščina - znan tudi kot 'International Art English'. Ta na videz zapleten jezik (ki ni teorija!) uporabljajo 'intelektualci', da z njim opremljajo praviloma povsem banalne izdelke sodobne vizualne umetnosti. Omenim za primer Warholov film Spanje, ki prikazuje šest ur (?) statičnega dremanja. Naletel sem na več daljših esejev o tej 'mojstrovini'. Ko rečeš, da je to samo običajna oslarija tako ali tako nerealiziranega umetnika, ti odvrnejo, da Spanje vendar kaže "materialnost filma". Vau! No, o tem govorim. Vedno je mogoče reči še kaj. Diskurza ni nikoli konec, teorije pač.

Neponovljiv je Suhadolčev 'obračun' z 'nanoturizmom', ki ga bodo predstavljali v Vitanju. Po vsem nakladanju strokovnjakov in po vseh zapletenih vesoljskih shemah se izkaže, da bo nanoturizem v resnici samo tisto, kar poznamo pod pojmom … 'cimerfraj'? Čestitke.

Medtem se je v Pogledih oglasil Marko Crnkovič. In BIO sesul, saj gre po njegovem mnenju samo za zblojeno manifestacijo 'sodobne umetnosti'. Kaj zdaj: ali ni to tisti Crnkovič, ki je ponosen, da je pripadnik generacije, ki je vrgla umetnost s prestola? In mu zdaj ta umetnost, ki je prišla po izvrženi umetnosti, kar naenkrat ni (več) všeč? Ali pa mu običajni tetrapaki (ki so razstavljeni tam kar tako … konceptualno pač) samo na bienalu niso všeč, saj od bienala pričakuje oblikovanje, ne pa konceptualne umetnosti. Če bi torej te iste tetrapake videl v MSUM-u, bi bil navdušen? Saj bi v takšnem primeru tetrapake zaznal kot primer prav tiste umetnosti, ki je vrgla umetnost s prestola?

Pripis k aktualni kolumni in kolumni prejšnjega tedna: filozof Brassier trdi, da je vse brez smisla. Recimo, da je tako. Težava je v tem, da v družbi in umetnosti takšno 'entropično' (vse je enako in vse je enako brezsmiselno) stanje v resnici nikoli ni bilo vzpostavljeno. Še vedno namreč imamo lestvice. Le da se zdaj na vrhove teh lestvic postavlja pofl, kakovostne stvari pa se odriva v obskurnost. Lahko torej rečemo, da so si nihilizem prisvojili pocarji, da bi z njim (pred izginotjem, ha!) še malo zaslužili.