Niemeyer, ki so ga na začetku meseca pripeljali v bolnišnico v Riu de Janeiru, je umrl za posledicami pljučne infekcije. Brazilska predsednica Dilma Rousseff – ta ima prostore v središču kompleksa, ki ga je Niemeyer zasnoval kot jedro prestolnice prihodnosti - ga je označila za "revolucionarja, mentorja nove arhitekture, čudovite, logične, in, kot jo je poimenoval sam, inovativne". Od pokojnega arhitekta se bodo Brazilci lahko poslovili v predsedniški palači.
Niemeyerjeva kariera in značilna krivuljasta arhitektura se raztezata prek devetih desetletij. Če bi v njegovih mladostniških letih strogo upoštevali ustaljene merilne lestvice obetajoče se mladine, mu ne bi napovedali tako svetle prihodnosti. Namesto učenja se je raje prepuščal boemskemu življenju in srednjo šolo končal šele pri 21 letih. Prelomno je bilo leto 1928, ko se je poročil z Annito Baldoin (zakon je trajal 76 let) in se odločil, da bo spremenil življenje. Vpisal se je na univerzo in z vso potrebno predanostjo posvetil študiju. Prve karierne korake je naredil v 30. letih, leta 1945 pa je že bil uveljavljen arhitekt. Vendar kot prepričan komunist je zapustil Brazilijo in se v domovino vrnil šele po Kubitschekovem prevzemu oblasti. Brazilski predsednik je bil tudi pobudnik postavitve povsem nove brazilske prestolnice, nalogo pa zaupal Niemeyerju.
Brasília je edino mesto na svetu, ki ga je Unesco leta 1987 uvrstil na seznam zgodovinske in kulturne dediščine. Prebivalci to čast sicer jemljejo z zadržki, saj ohranja kulturno dediščino mesta, hkrati pa zelo otežuje kakršne koli posodobitve.
Brazilski oče moderne arhitekture
Oscar Niemeyer, ki je bil dejaven tudi v visoki starosti, je v devetdesetletni karieri izdelal več kot 700 projektov po vsem svetu in velja za pionirja uporabe betona, v Braziliji pa za očeta moderne arhitekture. Leta 1988 je bil prvi Brazilec, ki je prejel Pritzkerjevo priznanje, nekakšno Nobelovo nagrado za arhitekturo. Prejel ga je za brazilsko katedralo, v kateri se je mojstrsko poigral s kontrastom pretežno pod zemljo postavljene stavbe in sublimne svetlobe, ki v prostor prodira skozi kupolo 'trnove krone' prestolnice.
Krivulje, ki posnemajo žensko telo
Prav inovativno uporabo svetlobe in sence, eksperimentiranje z betonom in arhitekturne stvaritve, ki spominjajo že na abstraktne skulpture, so pri Niemeyerjevemu delu najbolj opevali. Nanj je vplival o delo še enega arhitekturnega velikana 20. stoletja, Le Corbusierja, ki je z brazilskim kolegom sodeloval med v 30. letih. Vendar je postala Niemeyerjeva govorica bolj zaobljena, navdih za značilne krivulje pa je našel v figurah brazilskih žensk, ki so se sončile na plažah Ria. "Takšno arhitekturo ustvarjam, iščem nove, drugačne forme. Presenečenje je ključ vseh umetnosti," je dejal arhitekt v intervjuju za Reutes leta 2006.
Na kritike, da njegovo delo zaradi podrejanja estetiki izgublja praktičnost, je arhitekt odgovarjal, da je ideja o stavbah, ki morajo odsevati njihovo funkcijo, absurdna in zoprna arhitekturna dogma.
"Arhitektura iz drugega planeta"
Prepoznavne so njegove stekleno-betonske konstrukcije, pogosto z drzno ukrivljenimi ploskvami. Znamenite so stavbe, kot so stavba sekretariata Združenih narodov v New Yorku, prostori Komunistične partije v Parizu in omenjena katedrala v Brasilii. Katedrala je le ena od številnih arhitektur na novo 'vznikle' brazilske prestolnice, ki je z Niemeyerjem pomagala definirati futuristično arhitekturo. Urbanistični kompleks je leta 1961 očaral celo prvega človeka v vesolju Jurija Gagarina, ki je ob preletu kompleksa dejal, da daje občutek, kot da bi pristali na drugem planetu.

Skrušena pričakovanja nove dobe
Kompleks na novo postavljene Brasilie so odprli leta 1960. Kompleks stavb Brasilie, ki so v komaj štirih letih zrasle iz praktično neposeljenega dela Brazilije, ostaja vse do danes njegovo najbolj monumentalno delo. Tloris mesta, ki posnema linijo letala, je sicer zasnoval njegov prijatelj Lucio Costa, Niemeyer pa je arhitekt večine najpomembnejših zgradb središča.
Niemeyer je bil vse življenje zaprisežen komunist. Prijateljeval je s Fidelom Castrom, ki se je nekoč pošalil. "Le dva komunista sta še ostala na tem svetu, Niemeyer in jaz." Arhitekt je bil politično dejaven tudi po svoji vrnitvi domov. Pred dvema letoma je dejal, da je velik občudovalec Luiza Inacia Lula da Silva, ki je Braziliji predsedoval sedem let. V slumu domačega mesta je nekoč svojemu vozniku postavil hišo in tudi sicer bil radodaren z razdajanjem stanovanj in pisarn. Vendar kljub ideološkemu prepričanju je glede brazilske prihodnosti ostajal na realnih tleh.
Brasilia, kakršno si je Niemeyer nekoč zamislil in zasnoval, je bila daleč od tega, v kar se je prestolnica dejansko razvila. Načrtovana je bila za 500.000 ljudi, danes pa je dom več kot 2,5 milijona ljudi. "Tedaj se je zdelo, da prihaja nova doba, vendar Brazilija je ostala isto 'sranje' - dežela zelo bogatih in zelo revnih," je dejal lani.

Brazilski narodni ponos
V rodnem Riu de Janeiru je Niemeyer med drugim postavil stadion za karnevale Sambadrome in t. i. leteči krožnik, ki ga je prek zaliva postavil za Muzej sodobne umetnosti Niteroi. V svojem veličastnem domu na obali Ria je arhitekt delal skoraj do svoje smrti. Brazilci so ga cenili kot narodno ikono in ga postavljali ob legendo bossa nove Toma Jobima in nogometaša Peléja.