Gradišnik se je rodil 22. septembra 1917 v Stražišču pri Prevaljah. Študij v Ljubljani je končal leta 1940, med drugo svetovno vojno pa je dve leti preživel v nemškem ujetništvu in v pregnanstvu v hrvaškem Bjelovarju, spomladi 1945 se je znašel v ustaškem zaporu v Zagrebu. Po osvoboditvi je bil do leta 1948 tajnik na ministrstvu za Slovenijo v Beogradu, potem pa do leta 1952 urednik pri Državni založbi v Ljubljani. Od tedaj je živel kot svobodni književnik.

Začetki pri reviji Dejanje
Literarno pot je začel kot sodelavec medvojne krščanske revije Dejanje, svetovno nazorsko pa je bil blizu krščanskim socialistom in Edvardu Kocbeku, s svojim pisanjem pa je bil še najbližje psihološkemu realizmu. Leta 1949 je izdal zbirko novel Pot iz noči, v šestdesetih letih so sledile novele v zbirki Ura spomina, v osemdesetih Plamenica in druge. V njih kot psihološki realist obravnava moralno-etična vprašanja medvojnega obdobja.

Pisal je tudi za mladino. Od leta 1969 je bil glavni urednik revije Prostor in čas, v kateri so objavljali Anton Slodnjak, France Bučar, Jože Mahnič in drugi, in ki so jo oblasti leta 1974 zatrle. Gradišnik je bil ves čas tudi vnet, strog razpravljavec o jezikovnih vprašanjih. Na to temo je izdal publikacije Slovenščina za Slovence, Slovenščina za vsakogar, Še znamo slovensko, Naš jezik in druge.

Prevodi največjih svetovnih klasikov
Publicist, pripovednik, leksikograf, predvsem pa eden največjih slovenskih prevajalcev Janez Gradišnik se je v svoji dolgoletni karieri proslavil predvsem s številnimi prevodi iz nemškega, angleškega, francoskega, ruskega in srbskega jezika. Po njegovi zaslugi lahko v slovenskem jeziku prebiramo dela Hemingwaya, Kafke, Joycea, Hesseja, Camusa in Bulgakova. Sestavil pa je tudi Slovensko-nemški in Nemško-slovenski slovar.

"Pri prevodih del nepresežnih piscev, kakršni so James Joyce, Thomas Mann, Ernest Hemingway, Franz Kafka in drugi, ni bilo prostora za cincavost, estetsko mlahavost ali kakršen koli kompromis, najsibo tekstualne, kontekstualne, konotativne ali denotativne narave," je žirija zapisala v lanski utemeljitvi Prešernove nagrade Gradišniku.

Številne življenjske nagrade
Ni pa se posvečal samo prevajanju, ampak tudi pisanju številnih teoretskih prispevkov, v katerih se je loteval prevajalskih zagat; bil je tudi eden redkih pričevalcev o dejanjih in osebnosti Edvarda Kocbeka. Pred 2. svetovno vojno je namreč pripadal krogu katoliških intelektualcev, ki so se zbirali prav okrog Kocbeka in revije Dejanje. Temu času je posvečen tudi dokumentarni film Helene Koder Mož brez posebnosti iz leta 2000, portret Janeza Gradišnika. Za svoje delo je prejel leta 1987 Sovretovo nagrado za življenjsko delo, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada in leta 2008 Prešernovo nagrado.

L. Š.