Ivan Stopar se je rodil 29. aprila 1929 v Ljubljani. Leta 1964 je diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti, leta 1976 pa tam zaključil tudi doktorski študij. Dolga leta je deloval kot konservator na celjski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in nekaj let kot njen ravnatelj. Zaslužen je za obnovo številčnih kulturnih spomenikov, s svojim konservatorskim delom pa dosegel, da so iz ruševin zrasli gradovi, ki imajo nov namen in poslanstvo.

Za svoje predano delovanje je prejel vrsto nagrad, med drugim stanovsko Steletovo nagrado leta 1992. Njegova bibliografija obsega več kot 50 samostojnih publikacij ter vsaj toliko razprav in člankov v strokovnih glasilih. Podpisal je več kulturnozgodovinskih vodnikov, v katerih je med drugim opisal opatijsko cerkev v Celju, Stari grad nad Celjem, Celje, Rogaško Slatino, Velenjski grad in Rogatec. Med njegovimi deli velja omeniti tudi knjigo Sprehodi po Stari Ljubljani, v kateri je odkrival številne skrivnosti hiš in ljudi, ki so v njih živeli. Delo pa je bilo pozneje tudi podlaga za istoimensko serijo desetih dokumentarno-igranih oddaj.

Med grajskimi stenami
Stopar se je v slovensko kulturno zgodovino zapisal predvsem kot "varuh" gradov, ki jih je promoviral kot zakladnice legend, zgodovine in tradicij. V ta namen je prispeval dragocen niz gradovom posvečenih študij in del – Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem (1977), Gradovi na Slovenskem (1989), Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji I-V (1990–1993), Grajske stavbe v osrednji Sloveniji I-II (1996-2000) in drugih. Meta Pipan in nato Urška Pipan sta v zadnjih 30 letih za založbo Viharnik s Stoparjem uredili serijo njegovih knjig. Ob avtorjevi osemdesetletnici pa so dolgoletno sodelovanje pospremili z izdajo knjige Hrami tišine: življenje v srednjeveških samostanih na Slovenskem.

O gradovih tudi na malih zaslonih
Če pobrskamo po arhivih RTV Slovenija, segajo najstarejši ohranjeni posnetki Stoparjevih nastopov na začetek sedemdesetih let, ko je bil srce in duša takrat še mladega celjskega spomeniškovarstvenega zavoda. Svoja mnenja in komentarje je nato do srede osemdesetih delil v Kulturnih diagonalah in drugih oddajah. Dragocena je obsežna dokumentarna serija, Gradovi na Slovenskem, ki je nastala leta 1990 in velja za prvega ter še danes nedosežen televizijski projekt s tega področja. Njegove oddaje nikoli niso bile suhoparne umetnostnozgodovinske znanstvene študije, namenjene same sebi in peščici kolegov, pač pa so širši javnosti na strokovno dodelan način pripovedovale o umetnosti in zgodovini.

Od majhnih nog je bil radoveden, strasten bibliofil, ki mu ni ušla nobena podrobnost na področju tiska, ponatisov starih knjig, razglednic ali zemljevidov. Izjemen nabor pridobljenega znanja pa je znal širši javnosti predstaviti kot del življenja določenega časa in kot umetniški izdelek.

Nekdanji direktor Televizije Slovenija, umetnostni zgodovinar Janez Lombergar, je pred desetletjem, ko je Stopar praznoval 80. življenjski jubilej, o cenjenem kolegu med drugim dejal, da so ga vsi – tako bralci njegovih knjig kot gledalci TV-oddaj – vselej imenovali "profesor". "Tako so in smo ga spoštljivo naslavljali! In - to je v resnici tudi bil, je in ostaja - priljubljeni " profesor umetnostne zgodovine' za vse Slovence!"