Prihodnje leto, dobrih 40 let po odprtju, bodo začeli prenovo centra Pompidou, ki bo predvidoma trajala do leta 2020. Ob letošnjem jubileju so v muzeju sodobne umetnosti pripravili številne priložnostne razstave in druge dogodke. Foto: EPA
Prihodnje leto, dobrih 40 let po odprtju, bodo začeli prenovo centra Pompidou, ki bo predvidoma trajala do leta 2020. Ob letošnjem jubileju so v muzeju sodobne umetnosti pripravili številne priložnostne razstave in druge dogodke. Foto: EPA
Richard Rogers
Renzo Piano je danes eden najbolj prepoznavnih arhitektov. Dobitnik Pritzkerjeve nagrade in vseh številnih drugih arhitekturnih priznanj je prav ta mesec slavil 80 let. Foto: EPA
Xavier Veilhan
Kipa arhitektov sta delo Xavierja Veilhana, ki letos Francijo zastopa tudi na likovnem bienalu v Benetkah. Foto: EPA

Načrt pariškega muzeja, kjer domuje ena najpomembnejših zbirk sodobne umetnosti na svetu, sta pred nekaj več kot štiridesetimi leti zasnovala tedaj mlada in neznana arhitekta Renzo Piano in Richard Rogers, ki jima ob obletnici pred Pompidoujem postavljajo spomenik. Trenutno sta kipa arhitektov, ki sta delo francoskega umetnika Xavierja Veilhana, vključena v razstavo o njegovem delu v pariški Galeriji Perrotin, po 23. pa ju bodo prenesli na Place Edmond Michelet pred Centre Pompidou.

Navzven obrnjena stavba
Italijan Renzo Piano in Britanec Richard Rogers sta leta 1971 svoj načrt za center prijavila na razpis z malo vere v zmago. Prepričana sta bila, da je njuna rešitev preveč šaljiva in med skoraj 700 predlogi nima zares prave možnosti za zmago. Stavbo sta "obrnila navzven" in elemente, ki so običajno skriti v notranjščini, prestavila na pročelje. Preostalo je zgodovina; Pariz je dobil še eno stavbo, ki je terjala kar nekaj let, da so jo Parižani povsem vzeli za svojo (tisti najbolj zagrizeni tradicionalisti se je še vedno niso navadili). Delu se je namreč zdela podobna veleblagovnici, kot taka pa neprimerna, da bi v njej predstavljali mojstrovine likovnega ustvarjanja.

Kot je dejal predstavnik galerije, je spomenik kiparjema izdelan iz nerjavečega jekla, ki je pobarvan v zelene odtenke, s čimer stopa delo v dialog z barvno paleto stavbe. Kipa sta visoka dobra dva metra in pol, stala bosta na piedestalu, uradno pa ju bodo odkrili med festivalom Fiac, ki odpira vrata prihodnji mesec. Projekt so finančno podprli v Galeriji Perrotin in Groupe Beaumarlyju, lastniki kavarne Beaubourg, ki je v bližini centra. Kipa - vsak je prekrit s svojim odtenkom zelene, pri čemer je en arhitekt v sedeči drugi pa stoječi drži - bodo podarili Muzeju moderne umetnosti Pompidou.

"Obožujem Center Pompidou, ki je kot stavbna mojstrovina ustoličil nov tip muzeja. V sklopu moje razstave v Versaillesu sem se jima (leta 2009) poklonil v Galeriji arhitektov, vendar pa morata biti Renzo Piano in Richard Rogers navzoča tudi pred njuno najzglednejšo realizacijo," je za javnost sporočil Veilhan, ki letos zastopa Francijo na Beneškem likovnem bienalu.

Revolucionarni načrt zasuče pojmovanje muzeja
Piano in Rogers v svoji prijavi leta 1971 predlagala radikalno konstrukcijo za stavbo zabave in kulture, neke vrste stroj oziroma poučni prostor. V žiriji so sedela sama zveneča arhitekturna imena, Oscar Niemeyer, Jean Prouvé in Philip Johnson, ki so izbirali med 681 prijavljenimi predlogi. V reviji National Geographic so odziv na nov center opisali z besedami "ljubezen na drugi pogled", Le Figaro pa je pisal, da je Pariz z njim dobil svojo lastno pošast, kakršna je tista v jezeru Loch Ness. Ko je Rogers pred desetimi leti osvojil Pritzkerjevo nagrado, so žiranti zapisali, da je s Pompidoujem revolucioniral muzeje in preobrazil nekoč elitne spomenike v priljubljene prostore družbene in kulturne izmenjave, ki so vtkani v jedro mesta.