Enega izmed sedmih čudes starega veka po njenih raziskavah ni dal zgraditi babilonski kralj Nebukadnezar II., kot je veljalo doslej, temveč asirski vladar Senaherib nekje na prelomu iz 8. v 7. stoletje pred našim štetjem.
Asirec, ki mu je zgodovina "ukradla" vrtove
Po poročanju Independenta je dr. Dalleyeva z Orientalskega inštituta na univerzi v Oxfordu svojo teorijo prvič predstavila leta 1992, zdaj pa je zbrala dovolj dokazov, da jo lahko potrdi. V svoji raziskavi, ki jo bo konec tega meseca tudi uradno objavila univerza, je zgodovinarka predstavila štiri ključne dokaze, ki so viseče vrtove "prestavili" iz Babilona v Ninive.
Ob študiju poznejših zgodovinskih opisov visečih vrtov je ugotovila, da relief s Senaheribove palače v Ninivah (na področju današnjega Iraka) prikazuje drevesa, rastoča na s streho prekritih stebriščih. Natančno tako so slavne vrtove opisovali tudi v klasičnih besedilih.
Kako se je brisala meja med mestoma
Poleg tega je Dalleyeva ugotovila, da so po asirskem zavzetju in oplenjenju Babilona leta 689 pr. n. št. prav Ninive obveljale za "novi Babilon", kar je ustvarilo vtis, da so bili vrtovi v "izvirnem" Babilonu. Senaherib je namreč po vojaškem uspehu vsa vrata v Ninivah poimenoval po babilonskih mestnih vratih, ki so tradicionalno nosila imena bogov. Tako se je meja med Banilonom in Ninivami skozi stoletja še zabrisala.
Zgodovinarka je primerjala tudi okolico obeh mest in ugotovila, da bi popolnoma raven teren okoli mesta Babilon onemogočal oskrbovanje z vodo, ki bi takšne dvignjene vrtove lahko vzdrževala.
Akvadukt, ki je vodo prinesel do visečega čudesa
V njenih raziskavah so se pojavili tudi indici, da so klasične opise visečih vrtov napisali zgodovinarji, ki so pravzaprav obiskali okolico Niniv. Med analizo obdobja po vladi Asircev je opazila, da se je Aleksander Veliki leta 331 pr. n. št. utaboril v bližini Niniv, preden je v veliki bitki pri Gavgamelah premagal Perzijce. Njegova vojska je tabor postavila ob enem izmed velikih akvaduktov, ki so mesto oskrbovali z vodo. S takšnim načinom oskrbe bi lahko vzdrževali tudi viseče niniveške vrtove.
Aleksander je imel na svojem pohodu tudi več zgodovinarjev, katerih dela so se sicer skozi stoletja izgubila, so pa iz njih črpali poznejši pisci in viseče vrtove napačno postavili v Babilon – zmota, ki se je obdržala do današnjih dni.