Vaša ocena: 
Ocena 3,4 od 8 glasov
Ocenite to novico!
Odbor Unesca za svetovno dediščino je za eno leto odložil odločanje o skupni nominaciji Slovenije, Mehike in Španije, poimenovani Živo srebro in srebro na medcelinski Camino Real.
Predlagateljice lahko nominacijo dopolnijo v enem letu; svetovalna telesa Unescovega odbora so na zasedanju v Sevilli namreč ocenila, da bi bilo treba tudi vlogo srebra in z njim povezane tehnologije razložiti nazorneje. V razpravi je odbor sicer prepoznal izjemne univerzalne vrednote že v okviru do zdaj predloženih dokumentov in opravljenih kabinetnih ter terenskih evalvacij, a je obenem predlagal, da se celotna nominacija pripravi znova.
Zmanjkal je en sam glas
V tajnem glasovanju o takojšnjem vpisu nominacije ni bila dosežena potrebna večina - zanjo je zmanjkal en glas. Na koncu je odbor s konsenzom ponudil državam predlagateljicam, predvsem Mehiki, da svojo skupno nominacijo v enem letu dopolnijo v skladu s priporočili in navodili. Slovenija je v skupnem projektu treh držav zastopana z bogato in raznoliko dediščino rudarskega mesta Idrija, Španija z živosrebrovim rudnikom Almadén, Mehika pa z mestom in rudnikom srebra San Luis Potosí.
Letos je bilo za vpis na Unescov seznam kulturne dediščine skupaj predlaganih 30 lokacij - v štirih primerih gre za naravno dediščino, v 23 primerih za kulturno dediščino, v treh pa za kombinacijo obeh. V štirih od naštetih primerov so lokacije, ki jih za vpis predlaga več držav skupaj.
Srebrna nitka od Idrije do Amerike
Idrija, v kateri je izkoriščanje živosrebrne rude prvič omenjeno v dokumentu iz leta 1493, je bila ena od "izhodišč" mednarodne živosrebrne poti, ki je predvsem od sredine 16. stoletja segla vse do Amerike. Leta 1554 so namreč tam odkrili tehniko amalgamacije, s katero so iz nečiste rude pridobivali zlato in srebro. Povpraševanje po živem srebru, potrebnem za izvedbo tega procesa, se je tedaj skokovito povečalo in obenem spodbudilo razvoj tehnologije pridobivanja in možnosti uporabe živega srebra.
Rudnik, ki je sredi 18. stoletja vstopil v dobo velikega tehnološkega napredka, je še dolgo ostal eden najpomembnejših avstrijskih gospodarskih obratov in je še konec 19. stoletja ustvarjal okoli tretjino dobička vseh avstrijskih rudniških obratov. Vrhunec proizvodnje je rudnik dosegel leta 1913.
