Serija potresov je povzročila ogromno gmotno škodo predvsem v starih italijanskih mestih, kot so Amatrice, Arquata, Accumoli in Pescara del Tronto. Foto: EPA
Serija potresov je povzročila ogromno gmotno škodo predvsem v starih italijanskih mestih, kot so Amatrice, Arquata, Accumoli in Pescara del Tronto. Foto: EPA

Gre za prehodni depo, vendar včasih ni nič trajnejšega, kot je začasna rešitev.

Amatrice
Rešene stvaritve, ki jih hranijo v italijanski občini Cittaducale, so iz obdobja od 14. do 20. stoletja, med njimi so tudi dela manj znanih renesančnih slikarjev. V potresih so bili uničeni tudi številni kulturni spomeniki, na posnetku je notranjost cerkve v Amatriceju. Foto: EPA

V tej garažni hali v Cittaducaleju je tako trenutno okoli 3.000 umetnin, v večini z verskimi motivi. Tam so končale po seriji potresov, ki so osrednjo Italijo doleteli med avgustom in oktobrom 2016, in v katerih je umrlo 299 ljudi. Poleg za življenje pomembne infrastrukture so bili takrat uničeni tudi številni kulturni spomeniki, med njimi lahko kot najpomembnejša omenimo baziliko svetega Benedikta v umbrijskem kraju Norcia in cerkev svetega Frančiška v kraju Amatrice. Ni preostalo drugega, kot da so začeli strokovnjaki med ruševinami iskati koščke umetniških del in tako zdaj poskušajo rešiti, kar se rešiti da.

Rdeče, rumene in zelene markacije
"To je tako kot zdravniška reševalna akcija," pove Fabio Carapezza Guttuso. Uslužbenec ministrstva za kulturo ima že izkušnje s podobnimi projekti, ki so sledili potresom v L'Aquili in Assisiju. Ekipe arheologov in gasilcev so prečesavale napol porušene zgradbe in ocenjevale stanje umetnin ter jim dodeljevale barvne markacije – rdeče za zelo poškodovane ter rumene in zelene za manj poškodovane. "Trenutno smo kategorizirali 16.111 objektov," še pove Carapezza Guttuso.

V depoju v Cittaducaleju so našla začasno streho nad glavo zgolj umetniška dela iz Amatriceja in Accumolija, tista iz dežel Umbrija, Abruci in Marke pa hranijo v drugih skladiščih. Vodja tega zavetišča Cristina Collettini je s pomočjo kovinskih konstrukcij umetnine po prostoru razporedila kot v cerkvi: levo in desno od osrednjega koridorja so kipi svetnikov postavljeni v niše, konec krasi oltar iz cerkve svetega Lorenza v Pinacu, majhne vasice v bližini Amatriceja.

Shranjenih več stoletij umetnosti
Rešene stvaritve so iz obdobja od 14. do 20. stoletja, med njimi so tudi dela manj znanih renesančnih slikarjev. Vendar ne glede na to, ali gre za umetnine velikih mojstrov ali ne – strokovnjakom ni žal truda za nobeno stvaritev. Tako se na primer arheologinja Silvia Borghini posveča mnogoterim zares majhnim koščkom razvalin ene izmed cerkva. Med njimi išče kose fresk, tako da bi jih lahko pozneje obnovili. "Kakor da bi imela velikansko sestavljanko," z nasmeškom pove arheologinja. V Cittaducaleju naj bi v prihodnjih mesecih vzpostavili tudi laboratorij za obnovo najhuje poškodovanih kosov.

Nekdanji italijanski premier Matteo Renzi je še med mandatom po potresih obljubil, da bo poskrbljeno za obnovo. Ta bi lahko stala okoli 20 milijard evrov, ocenjuje Carapezza Guttuso, in trajala vsaj od deset do 15 let. Kdaj se bodo lahko poškodovane stvaritve vrnile domov, tako ne zna natančno napovedati nihče. "Gre za prehodni depo, vendar včasih ni nič trajnejšega, kot je začasna rešitev," je glede tega povedal Robert Narducci, ki je v Cittaducaleju pristojen za vodenje evidence umetniških del, še poroča nemška tiskovna agencija DPA.

Gre za prehodni depo, vendar včasih ni nič trajnejšega, kot je začasna rešitev.