Tisto, kar najbolj navduši pri skupini DIIV, je lahkotnost prehodov iz različnih čustvenih agregatnih stanj. Foto: Založba
Tisto, kar najbolj navduši pri skupini DIIV, je lahkotnost prehodov iz različnih čustvenih agregatnih stanj. Foto: Založba

Četudi so skoraj vse predstavnice nove brooklynske scene zasidrane v območje dream popa in njegovih različic, skoraj nobena letošnja plošča ni bila razočaranje. Od Frankie Rose pa vse do School Of Seven Bells. Skoraj je že kazalo, da bo tako tudi ostalo, ko so se dobesedno od nikoder pojavili fantje, ki se podpisujejo DIIV in ki prihajajo prav tako iz Brooklyna.

Tudi njihova zvočna mantra naj bi zvenela v duhu mestnega trenda, ob vsej nostalgiji do osemdesetih, od koder pravzaprav vsi tudi črpajo navdih. A skupina DIIV – katerih vodilni pevec Zachary Cole Smith je do lani slovel kot član skupine Beach Fossils, ki je bila ena v nizu glasbenih atrakcij »tribute to the Nirvana« in ki mu niso tuja glasbena poglavja o skupinah The Cure, Jesus & The Mary Chain, Fugazi, Ride … – je svoj prvenec Oshin tlakovala v vse smeri!

Predstavljajte si, da iz enega izvora zvoka, z enega mesta ali smeri, slišite, kako se prepleta razpoloženje skladb zgoraj naštetih kultnih glasbenih imen iz »obdobja«. A ta namišljena prispodoba, da ste to že slišali, izgine vsakič, ko se začne vrteti naslednja skladba. DIIV se v nasprotju z drugimi predstavnicami brooklynskega dream popa spuščajo čez mejo (Druun Pt.II, Oshin (Subsume), kjer pop noire (Sometime) in shoegaze (How Long Have You Known) izginjata v temi (Air Conditioning).

Jasno, za fante je bilo povsem logično pričakovati, da se lahko identificirajo ali navdušijo za zven slide kitare, psihedeličnih razglednih točk in garažne produkcije. Tisto, kar najbolj navduši pri skupini DIIV, je lahkotnost prehodov iz različnih čustvenih agregatnih stanj, ki jih vseskozi projicira nabrušeni kitarski surf in ki se vsakič pojavijo, ko se začne vrteti naslednja skladba. Izjemna plošča!

Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapovič