Ernst Lubitsch je bil znan po brezhibni režijski tehniki in presenetljivih pripovednih rešitvah, njegov slog so označili kar za Lubitschev prijem. Foto: AP
Ernst Lubitsch je bil znan po brezhibni režijski tehniki in presenetljivih pripovednih rešitvah, njegov slog so označili kar za Lubitschev prijem. Foto: AP
Ko sem bil mrtev so v Slovenski kinoteki prvič prikazali ob 100-letnici filma. Foto: Kinoteka
Pred 10 leti je Lubitscheva hči Nicola odkrila spominsko ploščo na nekdanjem očetovem domu v Berlinu. Foto: EPA
Predstava Ko sem bil mrtev, ki jo je navdihnil Lubitschev film, je zaživela na odru ljubljanske Drame. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Veliko zanimanje mednarodne javnosti je leta 1994 požela vest, da so v Sloveniji odkrili kopijo njegovega filma Ko sem bil mrtev, ki je veljal za izgubljenega.

Lubitsch se je rodil na današnji dan leta 1892 v Berlinu. Študiral je igro in se leta 1911 pridružil gledališki skupini Maxa Reinhardta. V svet filma je dvajsetleten vstopil kot statist, osvetljevalec in igralec. Med letoma 1912 in 1920 je nastopil v okoli 30 filmih, predvsem v komedijah. Režiser je postal, ker se ni hotel sprijazniti z delom drugih režiserjev.

Tudi v času prve svetovne vojne je delal kot umetnik, kar je bilo mogoče, ker ni imel nemškega, temveč po očetu iz Grodna rusko državljanstvo, zato mu ni bilo treba na fronto.

Od leta 1915 je Lubitsch snemal prve nemške filme, ki so dosegli mednarodni odmev. Šlo je za zgodovinske filme, nekakšne replike na italijanski zgodovinski film, kot protiutež pa je snemal tudi komedije.

"Lubitschev prijem"
Bil je mojster filmske komedije, navaja Veliki svetovni leksikon. Razvil je svojstven slog, zaznamovan z zadržanostjo, prefinjeno duhovitostjo in erotiko. Prav tako je bil natančen psiholog in ironičen kritik meščanske družbe. Izvrstno je obvladal kamero in je prvi uporabljal sodobno, naravno scenografijo ter v scenarij vpletel songe.

Zaradi brezhibne režijske tehnike in presenetljivih pripovednih rešitev so njegov slog označili kar za Lubitschev prijem (The Lubitsch Touch).

Med njegovimi zgodnjimi filmi velja omeniti Na led speljan in Cuker in cimet, v preteklem desetletju pa je velik odmev doseglo ponovno odkritje njegovega prvega celovečerca, neme komedije Ko sem bil mrtev iz leta 1916, ki je odtlej v lasti Slovenske kinoteke.

Na kopijo filma sta namreč leta 1994 v Novi Gorici naletela tedanja vodja muzejskega oddelka kinoteke Lilijana Nedič ter prvi in dolgoletni direktor filmske ustanove Silvan Furlan med pregledom zapuščine nekdanjega kinooperaterja in zbiralca Štefana Štekarja. Leta 1995 je izšla publikacija, posvečena velikemu odkritju.

Lilijana Nedič in Furlan sta vodila tudi restavracijo filma Ko sem bil mrtev, ki je zdaj dostopen na filmskem traku in na digitalnem nosilcu. Glasbeno spremljavo nemega filma je spisal Urban Koder. K projektu je pristopil tudi priznani nemški filmski zgodovinar Enno Patalas, eden največjih poznavalcev Lubitschevega dela, ki je odkritje tudi predstavil svetovni javnosti.

Lubitsch v Ljubljani
Ko sem bil mrtev so v Slovenski kinoteki prvič prikazali ob 100-letnici filma. Režiserju so v kinoteki leta 2012 posvetili tudi svojo Jesensko filmsko šolo, v sklopu katere je potekal mednarodni simpozij Najprej kot komedija, nato kot farsa: Lubitsch v Ljubljani. Nazadnje je bil film v Ljubljani prikazan lani, na velikem praznovanju 20-letnice delovanja Slovenske kinoteke. Po njem pa so v ljubljanski Drami leta 2010 v režiji Diega de Bree na oder postavili tudi odmevno predstavo.

Po letu 1922 je Lubitsch uspel v Hollywoodu, kjer je do 40. let preteklega stoletja režiral sofisticirane romantične komedije. Med drugimi je posnel filme Težave v raju (1932), komedijo o fašizmu Biti ali ne biti (1942), film Ninočka (1939), v katerem je nastopila Greta Garbo in Trgovino za vogalom (1940). Obveljal je za enega najpomembnejših režiserjev klasičnega Hollywooda.

Umrl je 30. novembra leta 1947 v Los Angelesu, star 55 let. Konec leta tako mineva tudi 70 let od režiserjeve smrti.