Doktor Živago je drugi najdonosnejši film v zgodovini studia MGM. Prehitel ga je samo še V vrtincu. Foto:
Doktor Živago je drugi najdonosnejši film v zgodovini studia MGM. Prehitel ga je samo še V vrtincu. Foto:
Doktor Živago
Film so ob 50-letnici tudi digitalno restavrirali.
Doktor Živago
Kljub zelo pisani igralski in avtorski ekipi filma ni pri njegovem nastanku sodeloval praktično noben Rus.

Film v režiji Davida Leana, ki je prejel kar pet oskarjev, je na začetku prejel precej negativnih kritik; Newsweek se je takrat, denimo, razpisal o "amaterski scenografiji" in "medli fotografiji". Davida Leana so te kritike - kljub dobri gledanosti - tako prizadele, da se je zaklel, da ne bo posnel nobenega filma več.

Nesrečni David Lean
Ena najbolj prepoznavnih prvin filma do danes ostaja njegova glasbena podlaga - natančneje, slavna "Larina tema" Mauricea Jarra - ki pa Leanu osebno ni bila pri srcu, češ da je "preveč romantična". (Tudi Omar Sharif, ki so mu morali v maski vsako jutro "popravljati" veke, da bi zakrili njegov egiptovski rod, ni bil režiserjeva prva izbira: v glavni vlogi je hotel videti Petra O'Toola, ki pa ga je zavrnil zaradi "travmatične izkušnje" njunega skupnega snemanja Lawrencea Arabskega. Možaka se nikoli nista dokončno pobotala.)

Precej kritično filmsko klasiko po 50 letih od nastanka ocenjuje tudi britanski časnik Independent. Med drugim filmu očita, da se večkrat približa kiču, da je bila večina filma posneta v Španiji, in ne v Rusiji, z današnjega vidika pa je sporen tudi protagonistov odnos do žensk, ki se kaže v njegovem zakonu z mladostniško ljubeznijo Tonjo.

Po ameriškem filmu, v katerem so poleg Omarja Sharifa v glavnih vlogah zaigrali še Julie Christie, Geraldine Chaplin, Rod Steiger in Klaus Kinski, so leta 2004 začeli snemati rusko različico filma. Doktorja Živaga je upodobil priljubljeni ruski igralec Oleg Menjšikov, Laro pa znana igralka Čulpan Hamatova.


V Sovjetski zvezi prepovedano čtivo
Zanimivo je, da je roman Doktor Živago eno najpomembnejših in najbolj znanih ruskih literarnih del iz druge polovice 20. stoletja, a je bil v času Sovjetske zveze prepovedan. Prav zato je roman o intelektualcu med 1. svetovno vojno in oktobrsko revolucijo najprej izšel na Zahodu, kar je avtorju prineslo svetovno slavo; v nekaj letih je bil preveden v kar 18 jezikov. Nagrajen je bil tudi z Nobelovo nagrado za književnost, a jo je moral pod pritiski takratne sovjetske oblasti in grožnjami z izgnanstvom zavrniti. V Rusiji so tako knjigo prvič natisnili šele leta 1998 v časopisu Novi mir.

Pripoved se dogaja pred in med veliko rusko oktobrsko revolucijo ter po njej, v časih, ko so bili ljudje nasilno ločeni drug od drugega in je bila prihodnost vsakogar negotova. Zgodbo o ljubezni med pesnikom in zdravnikom doktor Živagom in Laro pripoveduje pesnikov polbrat, ki mu je kot zunanjemu opazovalcu uspelo zbrati drobce in dogodke v celoto, v zgodbo hrepenenja, pričakovanja in bolečine.

Nevarni časi silijo Pasternakove junake, da s svojimi dejanji vedno znova prizadenejo svoje najbližje in najljubše. Tako se tudi Jurij Živago, ki je poročen z mladostno ljubeznijo Tonjo, izneveri svoji ženi, ko se zaljubi v študentko Laro. Lara ima za seboj izkušnjo nasilja, v ruskih širjavah se je izgubil njen moški Paša, ki ga je odplavila revolucija. Lara in Živago sta se srečala na fronti in se zaljubila domala na prvi pogled, njuna ljubezen se v prelomnih in neizprosnih časih kaže kot neuresničljivo hrepenenje ...