Za številne je Caine eno najboljših vlog ustvaril že leta 1971 v kriminalki Get Carter režiserja Mika Hodgesa. Foto: EPA
Za številne je Caine eno najboljših vlog ustvaril že leta 1971 v kriminalki Get Carter režiserja Mika Hodgesa. Foto: EPA

Najboljši del staranja je to, da veš vse. Najslabši pa, da se moraš ukvarjati z ljudmi, ki ne vejo ničesar.

Michael Caine za The Mirror leta 2012
Michael Caine ima za seboj osem desetletij življenja in skoraj šest desetletij igralske poti. Foto: EPA

Najprej izberem velike vloge; če nobena od teh ne pride, izberem povprečne; če še te ne pridejo, pa izberem tiste, s katerimi lahko plačam račune.

Z ženskami svojega življenja: hčerjo Natasho, ženo Shakiro in hčerko Dominique. Foto: EPA

Prejetje viteškega naziva v letu 2000 je bil eden trenutkov mojega življenja, na katere sem najbolj ponosen. To ni kot oskar - tisto je za eno samo delo - ampak je nagrada za življenjske dosežke.

Iz avtobiografije The Elephant to Hollywood

V tem času je mož s prepoznavnim glasom (in naglasom), ki je spodbudil številne posnemovalce, dobil dva oskarja - za zlate kipce pa je bil nominiran šestkrat - in si pridobil simpatije kritikov in čisto običajnih ljubiteljev filma po vsem svetu.

Med njegove najodmevnejše vloge spadajo tiste v filmih Get Carter, Hannah in njeni sestri, Hišni red, v zadnjem času pa je prepričal tudi v trilogiji o Batmanu pod režijsko taktirko Christopherja Nolana.

Pri Britanskem filmskem inštitutu so iz arhiva izbrskali nekaj vrhuncev iz Cainove bogate kariere. Oglejte si jih tukaj.

Maurice Joseph Micklewhite, kot se glasi Cainovo pravo ime, se je rodil 14. marca 1933 v delavski družini v južnem delu Londona, od koder izvira tudi njegov prepoznavni "cockney" naglas. Po nekaj letih služenja v britanski vojski, boril se je tudi v korejski vojni, se je mladenič odzval klicu igralske muze in si nadel ime Michael Scott, njegova prva manjša vloga je bila v produkciji Viharnega vrha v gledališču Carfax. Težavna leta igralskih začetkov je pozneje opisal kot "resnično kruta".

Leta 1954 je posvojil ime Michael Caine in dobil še nekaj manjših gledaliških vlog, nato pa je sledila prva filmska v filmu A Hill in Korea. Veliki preboj zanj je bila vloga Meffa v "cockney komediji" Next Time I'll Sing To You na odru v Londonu, ki ga je pripeljala do vloge v Zuluju. Kmalu sta sledili vlogi vohuna Harryja Palmerja v The Ipcress File (1965) in naslovna ženskarja Alfieja v filmu Alfie (1966). Prva ameriška vloga je v Gambitu prišla na povabilo Shirley MacLaine.

Leta 1971 je ustvaril eno svojih najprepoznavnejših vlog v britanskem gangsterskem filmu Get Carter, do začetka 80. let pa se je že uveljavil na drugi strani luže, kljub številnim kritikam na njegov račun zaradi slabe izbire vlog - za nekatere je priznal, da jih je sprejel samo zaradi denarja. Kot svetla točka je izstopala stranska vloga v družinski drami Hannah in njeni sestri Woodyja Allena, za katero je dobil oskarja.

90. so bila zanj težka, saj se vlog ni kar trlo, a ob zaključku desetletja je prišel Hišni red in drugi oskar za stranskega igralca. Vrnil se je v ospredje, naslednja oskarjevska nominacije je sledila že tri leta pozneje za Mirnega Američana.

Pojavil se je tudi v trilogiji komedij o vohunu Austinu Powersu v vlogi očeta naslovnega junaka v podobi Mika Myersa (prilagamo tudi duhoviti odlomek, v katerem je spet v ospredju Cainovo izražanje v naglasu "cockney"), v zadnjem času najuspešnejše pa so bile vloge Alfreda v trilogiji o Batmanu Christopherja Nolana.

Caine živi v Leatherheadu v Surreyju, a ima še vedno stanovanje blizu predela Londona, kjer se je rodil. Z ženo Shakiro Baksh sta skupaj od leta 1973 in imata hčer Natasho, hči Dominique pa se mu je rodila v prvem zakonu s Patricio Haines. Leta 2000 je igralskemu velikanu kraljica Elizabeta II. podelila viteški naziv sir, ta dogodek je opisal kot enega največjih trenutkov svojega življenja.

Michael Caine je s svojo prepoznavno pojavo in načinom govora hvaležna tarča posnemovalcev, zato prilagamo tri zabavne videoposnetke.

Najboljši del staranja je to, da veš vse. Najslabši pa, da se moraš ukvarjati z ljudmi, ki ne vejo ničesar.

Michael Caine za The Mirror leta 2012

Najprej izberem velike vloge; če nobena od teh ne pride, izberem povprečne; če še te ne pridejo, pa izberem tiste, s katerimi lahko plačam račune.

Prejetje viteškega naziva v letu 2000 je bil eden trenutkov mojega življenja, na katere sem najbolj ponosen. To ni kot oskar - tisto je za eno samo delo - ampak je nagrada za življenjske dosežke.

Iz avtobiografije The Elephant to Hollywood