Prvič sem takšno uniformo videl v filmu Zblazneli (The Crazies), Georgea A. Romera, iz leta 1973. Vojaki v belih hazmat oblekah s plinskimi maskami in puškami prevzamejo mesto Evans City v Pensilvaniji, v katerem je ameriška vojska po naključju sprostila smrtno biološko orožje. Večino časa so anonimni in nečloveški, razen ko jih zblazneli prebivalci mesta ubijajo, potem pa je njihova človečnost pod krvavo obleko ali za krvavo plinsko masko naenkrat presenetljiva in neprijetna. Posnetek vojaka, tako oblečenega, ki straži pred pošto na praznih mestnih ulicah, mi je ostal v spominu kot primer vdora državnega strahu v vsakdanje življenje. Obleka hazmat je simbol poskusa oblasti, da bi obvladali katastrofo, ki so jo sami povzročili.

Novi film Signal (The Signal, 2014) ameriškega režiserja Williama Eubanksa napoveduje podoben tip groze. Dva mlada prijatelja, obsedenca z računalniki, in dekle enega od njiju gredo iskat »hekerja« , ki mu je ime Nomad. Sled jih pripelje v neko zapuščeno temno hišo v Nevadi. Naenkrat se zgodi nekaj grozljivega pa tudi nejasnega in mladi junaki se zbudijo v podzemni vojaški bolnišnici, obkroženi z možmi v oblekah hazmat.

Glavnega junaka Nica zaslišuje častnik, igra ga Laurence Fishburne, ki je pod svojo belo obleko miren in oddaljen. Med drugim ga vpraša: »Ali si z Zemlje?« in jasno postane, da se nekaj zelo čudnega dogaja. Ali so Nic in njegovi prijatelji okuženi? Kaj jih je okužilo? Fishburne mu pove, da ga »tam gori« ne more zaščititi. Pred kom? Nicovo telo se spreminja. Njegovo dekle Haley je v komi. Nic se pogovarja s prijateljem Jonah, ki tudi meni, da se v njegovem telesu nekaj spreminja. Fishburne pove Nicu, da je njegov prijatelj že mrtev. Ali je Nic znorel? Kje so in kaj se sploh dogaja? Poskušajo zbežati. Na površju jih čakajo nova presenečenja.

In tu je glavna razlika med Signalom in Romerovim filmom Zblazneli. Oba se ukvarjata s posamezniki, ki se znajdejo v spopadu z vojaškoindustrijskim kompleksom. Oba tudi uporabljata podobo obleke hazmat, da bi obujali strah pred okuženim okoljem in hkrati pred strašno anonimnostjo državnega aparata. Ampak Zblazneli ostanejo v področju realnega, kar je bilo značilno za zgodnja sedemdeseta v ZDA, medtem ko Eubanksov Signal skoči v čisto znanstveno fantastiko, ki ne samo da ublaži grozljivost te paranoične zgodbe, ampak deluje kot nekaj, kar smo že večkrat videli v ZF-filmih zadnjih nekaj desetletij (če ne več).

Eubanksov prvi (in zelo hvaljen) film Love (2011) je bil o astronavtu, ki obtiči na mednarodni vesoljski postaji. Zemlja prekine vso komunikacijo z njim in sčasoma preide v popolno osamo. V filmu se čuti močan vpliv režiserjev Stanleyja Kubricka (posebej zadnjega dela Odiseje), Andreja Tarkovskega (Solarisa, 1972) in Terencea Malicka v svoji bolj mistični izdaji. To se začne kot zanimiva zgodba o tem, kako osamljenost izkrivi dojemanje stvarnosti, se razvije v motivacijski film, poln nasvetov o ljubezni in medčloveški h odnosih; film, poln šepetanje in "poetičnosti", ki spominjata na Malicka v najneznosnejši varianti. Ni pa popolnoma brez lepote in skrivnostnosti .

Signal je manj pretenciozen in je dobro zrežiran. V nekem prizoru se Nic in Harley pogovarjata o njenem bližnjem odhodu na univerzo v drugi državi. Haley joče. Ko odhaja proč od Nica, se to dogaja v širokem posnetku, tako vidimo nesrečna ljubimca sama v ogromnem prostoru v soteski ob reki. Ta kader ne deluje izumetničeno, čutimo pa vso razsežnost njune ločitve. Prizor zelo dobro odigrata mlada Brenton Thwaites (ki je igral osamljenega astronavta v filmu Love) in Olivia Cooke. Liki so na sploh izdelani malce bolj kot po navadi v takšnih filmih.

Tudi prvine znanstvenofantastične grozljivke so dobro izpeljane. Zaslišanja junaka so tesnobna. Nic in zasliševalec sedita drug nasproti drugega. Eubanks snema z zelo bližnjimi posnetki obrazov in s širšimi, v katerih se vidi simetrija črt v kadru: miza, črni rob tal in zidu, obrisi invalidskega stola, na katerem sedi Nic. Bližnji posnetki Fishburna skozi vizir njegove čelade, medtem ko on mirno govori, so posebej hipnotični. Prizori podzemnega kompleksa so srhljivo antiseptični. Ljudje v oblekah hazmat se skoraj sonambulistično premikajo skozi anonimne hodnike. Vse to ustvari občutek nadzora v času katastrofe.

Ni pa film brez težav. Ves tempo je prepočasen. Namen je verjetno ustvariti tesnobo, a nas le opozori, da ni dovolj zgodbe za film, ki traja uro in pol. Morda bi bila zgodba učinkovitejša kot polurna epizoda stare nadaljevanke Območje somraka (The Twilight Zone). Dolgo trajanje prizorov izčrpa napetost in srhljivost in dopusti gledalcu, da razmišlja o pomanjkljivostih filma. Ampak čeprav sem bil na koncu razočaran, je kljub vsemu Eubanksov film tip paranoične znanstvene fantastike, ki mi je bila vedno všeč in vsebuje kar precej dobrih prvin.