Scenarist in režiser Amir Muratović je ustvaril 80 filmov, nazadnje igrano-dokumentarni film Cankar. Foto: Amir Muratović/Tomaž Lunder
Scenarist in režiser Amir Muratović je ustvaril 80 filmov, nazadnje igrano-dokumentarni film Cankar. Foto: Amir Muratović/Tomaž Lunder

Zanimivo je, da je cel kup stvari, ki so pod površjem tega dokumentarnega filma, ki jih nismo mogli na glas povedati. Bili smo v klubu, kjer se je očitno hujskalo k nacionalizmu, k vojni. Eden izmed likov, oče, je na dan mladosti naredil samomor, ker se ni mogel več spopadati s tem, da je izbrisan. To so teme, o katerih takrat še nismo govorili na glas in jih tudi v filmu nismo mogli povedati na glas, ker jih sogovorniki niso hoteli povedati na glas.

O svojem dokumentarcu Druga generacija
Amir Muratović meje zaznave filmske podobe raziskuje z eksperimentalnimi animiranimi filmi. Nekateri so nastali v okviru evropske koprodukcije Alica - Evropski kulturni magazin; predvsem magistrski film Portreta z ozadjem (nagrada na 1. festivalu slovenske animacije, priznanje žirije na 3. festivalu slovenskega filma) in film Utrinki s snemanja (priznanje za filmski eksperiment na Slovenskem filmskem maratonu). Foto: Amir Muratović/Tatjana Splichal

V nekdanji Jugoslaviji je morala vsaka republika ali avtonomna pokrajina imeti eno mesto poimenovano po Titu. Mene je najprej zanimalo, zakaj so bila poimenovana po njem: to so bila vzorčna mesta, ki so imela dobro industrijo ali pa odlične mednacionalne odnose, kot je denimo Vrbas, ki je narodnostno zelo mešan. V Velenju pa so tleli posamezni konflikti, zato so jih prav s tem imenom hoteli zakriti.

O dokumentarnem filmu Bila so Titova mesta
Amir Muratović se je rodil v Sarajevu, a je osnovno in srednjo šolo ter AGRFT končal v Ljubljani. Foto: Amir Muratović

Že mama je takrat raziskovala teme o multikulturnosti: še danes se ukvarja z nacionalnimi vprašanji. In navsezadnje je tudi moj oče (Hasan Muratović, op. a.) še vedno dejaven v panevropskem gibanju, bil je podpredsednik Sveta Evrope, veleposlanik. Skratka naučili smo se, da moramo povezovati, ne pa razdvajati. Mislim, da je to zelo pomembno sporočilo.

O okoliščinah, ki so tlakovale njegovo poklicno pot
Cankar
Film Cankar Amirja Muratovića bo decembra doživel še televizijsko premiero. Foto: Amir Muratović/CEBRAM
Bila so Titova mesta je dokumentarni film Amirja Muratovića, ki je obiskal mesta, ki so v času SFRJ-ja nosila ime Josipa Broza - Tita. Foto: Ilustracija: Irena Romih

"Cankar je v Sarajevu napisal Hlapce in se iz Sarajeva ni več vrnil na Dunaj, kjer je bil pred tem v toplem objemu družine, ampak je prišel v Ljubljano, kjer je bil prepuščen sam sebi," je o prelomnici, ki jo je pomenilo Sarajevo za največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, spregovoril scenarist in režiser Amir Muratović, ki je ustvaril igrano-dokumentarni film Cankar.

Kdo je kipar Edin Šćuk, ki je po naročilu Slovenske vojske v vojašnici na Vrhniki ustvaril kip Ivana Cankarja? Kakšne so bile vezi med Cankarjem in Sarajevom, je v studiu pojasnil Amir Muratović, avtor novega igrano-dokumentarnega filma Cankar. Izveste lahko tudi, kako je mlado vizualno umetnico Kajo Avberšek navdihnila Lepa Brena. Oglejte si oddajo NaGlas! v videu pod novico.


Amir Muratović
kot režiser, scenarist in montažer podpisuje številne filme Televizije Slovenija. Za film Majoš je prejel vesno za dokumentarni film na 13. festivalu slovenskega filma in grand prix na festivalu Etnofilm v mestu Čadci na Slovaškem. Za oddajo o arhitektih Fabianni:Plečnik pa viktorja za najboljšo dokumentarno oddajo in nagrado ESEC na Dunaju. Za Kruhovo leto je leta 2005 prejel nagradi na festivalih Etnofilm Čadca in Paunovo pero. Njegova Druga generacija je bila predvajanja v tekmovalnem programu festivalov v Sarajevu, Wiesbadnu, Baru in Portorožu. Njegova dela Potopljeni darovi Ekorne, Potovka in Triglav so prejela posebno priznanje Vikenda. Terrafolk, Tranzicijski Don Kihot in Đuro so leta 2000 dobili priznanje žirije na regionalni konferenci CIRCOM. Od leta 2007 kot scenarist, režiser in montažer pripravlja dokumentarno serijo Zapeljevanje pogleda o sodobni slovenski likovni umetnosti. Amir Muratović se je rodil v Sarajevu, a je osnovno in srednjo šolo končal v Ljubljani. Iz filmske in televizijske režije je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, a je končal tudi fakulteto za arhitekturo.


Zakaj je bilo Sarajevo pomembno za Cankarja?
Cankar se je umaknil z Dunaja v Sarajevo. Prišel je na obisk k svojemu bratu Karlu, ki je bil tajnik nadškofa Stadlerja. Mesec in pol je preživel tam in to je bilo res intelektualno okolje, kjer je vsak večer razpravljal z nadškofom. Tam je napisal Hlapce in v tem župniku iz Hlapcev prepoznamo Stadlerjeve besede, zato smo to hoteli spraviti v igrani prizor. Potem se iz Sarajeva ni vrnil na Dunaj, ampak je prišel v Ljubljano in to je bil prelomen dogodek v njegovem življenju. Prej je bil v toplem objemu družine na Dunaju, zdaj je bil prepuščen sam sebi.

Med drugim ste v okviru Evropskega kulturnega magazina Alica pripravili oddajo Đuro. Zakaj ste za portret izbrali prav Branka Đurića?
Đuro je predstavljal to, kar smo iskali v oddaji Alica, ki smo jo takrat delali – ker je bil tujec, ki se je dovolj hitro znašel v nekem okolju. On je svojo slavo potegnil iz Sarajeva, začel pa je v uredništvu, v katerem smo delali. Najprej je delal oddajo o potici, Slovenski magazin. Hkrati sem poznal Tanjo še iz akademije in je bil ta stik tudi lažji. Z šarmom in samoironijo, ki ju premorejo Bosanci, smo vedeli, da bo Đuro osvojil občinstvo.

Po tisti oddaji ni bil več tabu biti Bosanec?
Ne vem, ali je tabu ali ne: pri Đuru je bilo to uspešno, ker je to premogel že prej iz jugoslovanskega prostora. Vsi so ga poznali.

In sprejeli …
In odlično je govoril slovensko, je rekel. (smeh)

Ustvarili ste tudi dokumentarni film Druga generacija. Zakaj vas je pritegnila ta tematika?
Šlo je za skrit svet, ki ga nismo tako dobro poznali. Do takrat nisem vedel, da je Ljubljana getoizirana, da obstajajo programi, ki poskušajo te otroke privabiti v mesto že zaradi tega, da bi jih pripeljali v urbano okolje. Tudi v odlomku vidimo napis geto. Šlo je za subkulturo, za katero sem se odločil, da jo raziščem.

Kako živi druga generacija?
Medtem ko si je prva generacija prizadevala čim bolj zliti z okoljem, biti čim manj navzoča, čim manj opazna in se poskušala asimilirati, je ta druga generacija v obdobju odraščanja – gre za vprašanje identitete – odkrila nov svet in poskušala iskati svoje korenine. Zanimivo je, da je cel kup stvari, ki so pod površjem tega dokumentarnega filma in jih nismo mogli povedati na glas. Bili smo v klubu, kjer se je očitno hujskalo k nacionalizmu, k vojni. Oče enega izmed likov je na dan mladosti naredil samomor, ker se ni mogel več spopadati s tem, da je izbrisan. To so teme, o katerih takrat še nismo govorili na glas in jih tudi v filmu nismo mogli povedati na glas, ker jih sogovorniki niso hoteli povedati na glas.

Ste tudi avtor filmov Bila so Titova mesta, ki ste ga snemali v vseh republikah nekdanje Jugoslavije. Kakšna je bila izkušnja?
V nekdanji Jugoslaviji je morala vsaka republika ali avtonomna pokrajina imeti eno mesto poimenovano po Titu. Mene je najprej zanimalo, zakaj so bila poimenovana po njem: to so bila vzorčna mesta, ki so imela dobro industrijo ali odlične mednacionalne odnose, kot je denimo Vrbas, ki je narodnostno zelo mešan. V Velenju pa so tleli posamezni konflikti in prav s tem imenom so jih hoteli zakriti. Kamor koli smo šli, so nas povsod lepo sprejeli in čutilo se je, da si spet želijo sodelovanja, tako kulturnega kot gospodarskega, in da so v resnici ta mesta in te države zelo veliko izgubili v zadnjih 30 letih prav zaradi nesrečne vojne.

Rodili ste se v Sarajevu, vaša mati Alenka Auersperger je kot novinarka delala za sarajevsko Oslobođenje, tudi ona je režiserka. So tudi te okoliščine tlakovale vašo poklicno pot?
Malo tudi. Drugi mož moje mame je bil znani bosanski filmar Ivica Matić. Že od malega sem del filmske šole Pionirskega doma. Že mama je takrat raziskovala teme o multikulturnosti: še danes se ukvarja z nacionalnimi vprašanji. In navsezadnje je tudi moj oče (Hasan Muratović, op. a.) še vedno dejaven v panevropskem gibanju, bil je podpredsednik Sveta Evrope, veleposlanik. Skratka naučili smo se, da moramo povezovati, ne pa razdvajati. Mislim, da je to zelo pomembno sporočilo.

Zanimivo je, da je cel kup stvari, ki so pod površjem tega dokumentarnega filma, ki jih nismo mogli na glas povedati. Bili smo v klubu, kjer se je očitno hujskalo k nacionalizmu, k vojni. Eden izmed likov, oče, je na dan mladosti naredil samomor, ker se ni mogel več spopadati s tem, da je izbrisan. To so teme, o katerih takrat še nismo govorili na glas in jih tudi v filmu nismo mogli povedati na glas, ker jih sogovorniki niso hoteli povedati na glas.

O svojem dokumentarcu Druga generacija

V nekdanji Jugoslaviji je morala vsaka republika ali avtonomna pokrajina imeti eno mesto poimenovano po Titu. Mene je najprej zanimalo, zakaj so bila poimenovana po njem: to so bila vzorčna mesta, ki so imela dobro industrijo ali pa odlične mednacionalne odnose, kot je denimo Vrbas, ki je narodnostno zelo mešan. V Velenju pa so tleli posamezni konflikti, zato so jih prav s tem imenom hoteli zakriti.

O dokumentarnem filmu Bila so Titova mesta

Že mama je takrat raziskovala teme o multikulturnosti: še danes se ukvarja z nacionalnimi vprašanji. In navsezadnje je tudi moj oče (Hasan Muratović, op. a.) še vedno dejaven v panevropskem gibanju, bil je podpredsednik Sveta Evrope, veleposlanik. Skratka naučili smo se, da moramo povezovati, ne pa razdvajati. Mislim, da je to zelo pomembno sporočilo.

O okoliščinah, ki so tlakovale njegovo poklicno pot
Amir Muratović
Amir Muratović