Film bodo premierno predvajali na 33. filmskem festivalu v češkem kraju Teplice nad Metuji, ki se je začel danes in bo potekal do nedelje. "Film se mi zdi velik dosežek, Gregor je vanj vložil zelo veliko energije in časa. Film je 32-minuten, a je potreboval leto dni, da ga je naredil, saj je bil zelo natančen," pravi mlada igralka, ki je zaradi želje po uspehu v filmski industriji pred nekaj leti odšla v Los Angeles.

Film, za katerega je Kresal sredstva iskal tudi na platformi Indiegogo, in tam zbral deset odstotkov ameriškega dela filma, so snemali na obeh straneh Atlantika. Na vprašanje, kako sta se znašla z režiserjem, odgovarja, da ste se prej spoznala na filmskem tečaju v Sloveniji, in ko je nekaj mesecev pozneje odšla v ZDA, sta ostala v stikih. "Čez nekaj mesecev mi je sporočil, da bo aprila snemal film, in me vprašal, ali bi se mu pridružila v Iowi. Pogledala sem urnik, namreč na šoli imamo samo 4 proste tedne, in bila zelo vesela, da se je čas ujemal. Tako sem šla v Iowo za teden dni," se spominja lanskega snemanja. Po končanem snemanju v ZDA se je filmska ekipa vrnila v Slovenijo, kjer so v Bovcu posneli še preostale kadre, odpravili pa so se tudi pod Mont Blanc in v Srbijo.

Osem krogov in pol prikazuje alpinistovo refleksijo Dantejevega Pekla ter ponuja srhljivo potovanje v človekov um in zavest, režiser pa ga je posvetil spominu na Pavleta Kozjeka, enega najboljših alpinistov, ki je ravno na današnji dan leta 2008 umrl med plezanjem na goro Muztagh Tower v Pakistanu.

V nadaljevanju si lahko preberete pogovor z Ano Rozo Cimperman.

Kakšna so pričakovanja pred premiero Osmih krogov in pol?
Meni se zdi ta film res velik dosežek. Gregor je vanj vložil res veiko energije, to je njegova življenjska zgodba. Film je 32-minuten, a je vseeno trajalo eno leto, da ga je naredil. Vidim tudi, koliko je v primerjavi z drugimi ljudmi, ki jih tu poznam, pazljiv, koliko ima volje, koliko je dejansko nadarjen. Mislim, da ima film veliko možnosti za osvojitev različnih nagrad na festivalih. Vsakič, ko se zdaj slišiva, mi sporoči, da se je film uvrstil še na kakšen nov festival. Podobno je bilo tudi s prejšnjim filmom Sfinga, ki je osvojil cel kup nagrad.

Kako se je tvoje sodelovanje z njim sploh začelo?
Skupaj sva bila na filmskem tečaju JSKD in smo tudi svoje filme lahko predvajali in me je videl v filmu Jutri, ki sem ga posnela 2012. Nekaj mesecev pozneje sem šla študirat v ZDA in mi je sledil in čez nekaj mesecev mi je sporočil, da bo aprila snemal film in če bi se mu pridružila v Iowi. Šla sem za en teden in smo posneli. Res je bila sreča, da se je vse uskladilo.

Kakšna je tvoja vloga v filmu?
To je bila moja prva vloga v angleščini, že zaradi tega je bilo precej težko. Scenarij je zelo kompleksen, je bilo treba veliko premisleka. Da ne bom izdala preveč, samo nekaj besed: hkrati igram dekle glavnega junaka in medicinsko sestro, ki ga oskrbuje. Vloga je bila zelo kompleksna.

Film si že videla?
Da. Imeli smo eno minipremiero na Beverly Hillu in bila sem navdušena. Prvič sem videla tudi scene iz Slovenije.

Pa pojdiva zdaj malce nazaj. Od kod ljubezen do igre?
Vedno sem rada gledala filme in že od nekdaj sem si želela postati igralka, toda v Sloveniji je to težje, saj razen akademije ni drugih šol. Potem sem študirala pravo 4 leta, vendar pa je bil zame to vedno bolj rezervni načrt. In potem se je tako primerilo, da so se stvari postavile na glavo in odločila sem se, da grem v LA. Če ne bi šla takrat, ne bi šla nikdar. Vseeno je lažje, če si mlajši, in na koncu ugotoviš, da je tu lažje kot v Sloveniji.

Kako si pa izbrala ravno Stella Adler Academy? Kakšen je postopek izbire? Kako je s šolnino?
Ta šola dejansko nima avdicije, ker je pristop tak, da ima možnost izobraževanja vsak, ki to hoče. Stella Adler je sprejela vsakega. Res pa je, da so pravila zelo stroga, če jih ne upoštevaš, hitro letiš. Če si nesramen, nekooperativen, če zamujaš, potem boš letel. Po prvem letniku pa imaš potem avdicijo za drugi letnik.

Šolnina je približno 700 dolarjev na posamezen sklop, teh sklopov predavanj je na koncu okoli 40, tako da vse skupaj za dve leti stane okoli 30.000 dolarjev, kar je za ZDA v bistvu poceni.

V filmih je stereotip igralca, ki si želi uspeti, vmes pa opravlja različna dela, od strežbe dalje. Je tudi pri vas tako?
Američani morajo imeti vsi še eno službo, mi kot tujci ne smemo imeti službe. Če si študent, potem že v osnovi ne smeš delati, če pa imaš delovni vizum, potem pa lahko delaš samo v igralski industriji.

Zdaj si končala dvoletno šolanje in zdaj bi verjetno rada ostala v LA-ju in gradila kariero tam?
Ugotovila sem, da je tu dejansko mesto zame, ker za vsakega, ki trdo dela, ki je točen in zanesljiv, se vedno najde delo. Vedno greš lahko na avdicije, ki so profesionalno organizirane. Dejansko je moja želja, da pridem čim prej nazaj v LA, načrtujem, da bo to januarja. Potem pa se bom osredotočila na celovečerne filme, najprej pa me čaka še veliko dela z naglasom. Tujci ne slišijo, da nisem Američanka, medtem ko Američani nekaj zaznajo v naglasu.

Kako je z avdicijami? Kako jih izbiraš?
Obstajajo tri večje spletne strani, kjer plačaš približno 20 dolarjev mesečne članarine, daš podatke o sebi (fizični opis in drugi pomembni podatki) in naložiš videe in potem prihajajo ponudbe od ponedeljka do petka. Dobim približno 80 emailov dnevno z možnostmi, ki ustrezajo razponu mojih let, in potem se prijavim, na kar želim. To mi vzame uro do dve na dan. Včasih vzameš tudi neplačano delo, če gre za dober projekt, recimo kakšen humanitarni projekt.

Kako je na avdicijah? Je res tako, da jih je 100 v vrsti in dolge ure čakajo, da jih pokličejo na preizkus.
Dejansko prideš noter, se vpišeš, vidiš kup imen, nekatere poznaš, in veš, da so odlični in je zato kar malo strašljivo, vendar pa je fino, ker tu nikoli ne veš, kaj iščejo. Nekaj časa sem imela v glavi, da jim moram biti všeč, toda to je popolnoma napačen pristop. V Sloveniji ni veliko avdicij, tu je pa tako, da vse vloge dobiš prek avdicij. Če imaš v glavi, da si igralec in da boš naredil po svoje, za svoj značaj, potem to narediš in ne razmišljaš o tem, kaj si oni želijo. In lahko ti uspe.

Kakšno je pa vzdušje med igralskimi kolegi? Si pomagate ali je bolj prisotna konkurenca?
V šoli je ritem bolj tekmovalen, ko pa prideš ven v svet, je pa tako, da si, ker smo fizično tako drugačni, dejansko nismo konkurenca. Večina ljudi, ki piše scenarij, že približno ve, kakšnega igralca želi za posamezno vlogo. Imam nekaj prijateljev, ki bi jih vedno priporočila, ker vem, da so dobri in pridni, in bi jih takoj priporočala za sovlogo v filmu, v katerem bi tudi jaz nastopala.

Ksenja Tratnik

Napovednik si lahko ogledate tukaj.