V Benetkah bo med 31. avgustom in 10. septembrom potekal 73. mednarodni filmski festival. Mostro, ki se ob Cannesu in Berlinu uvršča med najpomembnejše filmske festivale na svetu, bo letos odprl romantični muzikal La La Land, ki ga je režiral Damien Chazelle. Poleg njega je v tekmi za zlatega leva letos še 19 filmov. Foto: Reuters
V Benetkah bo med 31. avgustom in 10. septembrom potekal 73. mednarodni filmski festival. Mostro, ki se ob Cannesu in Berlinu uvršča med najpomembnejše filmske festivale na svetu, bo letos odprl romantični muzikal La La Land, ki ga je režiral Damien Chazelle. Poleg njega je v tekmi za zlatega leva letos še 19 filmov. Foto: Reuters
Benetke
Še zadnje priprave pred letošnjim najstarejšim filmskim festivalom na svetu - potekal bo že 73. Foto: EPA
V tekmovalno sekcijo Obzorja se je ob 13 kratkih filmih z vsega sveta uvrstila tudi slovensko-hrvaška-avstrijska koprodukcija Srečno, Orlo! slovenske režiserke Sare Kern
V tekmovalno sekcijo Obzorja se je ob 13 kratkih filmih z vsega sveta uvrstila tudi slovensko-hrvaško-avstrijska koprodukcija Srečno, Orlo! slovenske režiserke Sare Kern. Foto: Slovenski filmski center
Sam Mendes
Devetčlanski mednarodni žiriji, ki bo odločila o dobitniku zlatega leva, predseduje britanski režiser Sam Mendes. Članice žirije so britanska igralka Gemma Arterton, nemška igralka Nina Hoss, francoska igralka in pevka Chiara Mastroianni ter ameriška skladateljica, glasbenica in režiserka Laurie Anderson. V žiriji so še kitajska igralka in režiserka Džao Vej, italijanski dramatik in scenarist Giancarlo De Cataldo, ameriški režiser Joshua Oppenheimer in venezuelski režiser Lorenzo Vigas, ki je lani v Benetkah dobil zlatega leva za film Od daleč. Foto: EPA
Benetke
Beneški filmski festival se je v zadnjem desetletju srečal s precej izzivi. Največji izmed njih je bila svetovna gospodarska kriza, ki je oslabila italijansko gospodarstvo in posledično tudi kulturne ustanove, kakršen je bienale. Novice o umikanju sponzorjev s filmskega festivala so bile v preteklih letih pogoste, a je festivalu z usmerjanjem pozornosti na zvezdniška imena uspelo zakrivati manj bleščeče zakulisje. Foto: EPA
Benetke so bile od nekdaj magnet za zvezdnike. Takole se je po kanalu na festival leta 1955 pripeljala Sophia Loren.
Benetke so bile od nekdaj magnet za zvezdnike. Takole se je po kanalu na festival leta 1955 pripeljala Sophia Loren. Foto: AP
false
Dolgo se je zdelo, da bo Mostri odločilen udarec zadal hitro vzpenjajoči se filmski festival v Torontu, ki z vsakim letom privablja vse več filmskih premier (še posebno tistih ameriških) pod svoje okrilje in se začne takoj po koncu beneškega. Direktor Alberto Barbera je v nedavnem intervjuju priznal, da je Toronto še do nedavnega bojeval tako neizprosen boj za svetovne premiere, da se Kanadčani sploh niso želeli pogovarjati o tem, da bi si kakšen film razdelila oba festivala. Danes se je ta »festivalska hladna vojna« po direktorjevih besedah omehčala. Foto: AP

Stalin, Hitler in Mussolini so naravnost ljubili film. V novo umetnost so polagali velike upe, saj so v njej videli možnost učinkovite politične propagande. Beneški filmski festival, eden najbolj čaščenih filmskih dogodkov na svetu, je nastal prav na tej temnejši strani evropske zgodovine.

Benito Mussolini je z vzpostavitvijo diktature v Italiji leta 1925 v filmu videl eno izmed bojnih polj med domačimi in tujimi silami. Vse številnejši filmi iz Hollywooda so v 20. letih preteklega stoletja predstavljali preteč pojav italijanski kinematografiji, Mussolini pa je v ta namen sprejel več ukrepov, s katerimi je želel zamejiti njihovo prevlado. V odločnem poskusu vzpostavljanja močne domače kinematografije je tako rigorozno obdavčil distribucijo tujih filmov na italijanskem trgu, s čimer je otežil njihovo pot do domačega občinstva. Še toliko bolj velikopotezno pa je po zgledu ameriških oskarjev želel prirediti lastno veličastno prireditev, ki bi nagradila največje letne dosežke v svetu filma. Mussolini je predsedniku Beneškega bienala (ta je potekal že od leta 1895) Antoniu Marianiju nadel nalogo vzpostavitve filmskega foruma pod okriljem bienala.


Vse očitnejša politična propaganda

Prvi beneški filmski festival je tako potekal med 6. in 21. avgustom leta 1932 na terasi Hotela Excelsior na Lidu, ki je pomembna festivalska lokacija še danes. Ta prvi festival sprva ni dajal vtisa, da gre za diktatorsko propagando. V dobrih dveh tednih so namreč prikazali 29 filmov iz 9 držav, številni izmed teh filmov pa še danes veljajo za legendarne. Uvodni film je bil Doktor Jekyll in gospod Hyde režiserja Roubena Mamouliana, premier pa so bili med drugim deležni še filmi kot Frankenstein Jamesa Whala, Zemlja Aleksandra Dovženka, Grand Hotel Edmunda Gouldinga, Množica vpije Howarda Hawksa ter Šampion Kinga Vidorja. Nagrad takrat še niso podeljevali, temveč so jih odločili z glasovanjem občinstva.

Sprva so načrtovali, da bo tudi filmski festival potekal bienalno, zato ga leta 1933 ni bilo. Z veliko mednarodno odmevnostjo drugega festivala leta 1934 pa je ta hitro postal vsakoleten. A le malo časa je bilo treba počakati, da je tudi zunanjim opazovalcem postalo jasno, da je bila vse skupaj zgolj fasada z namenom pošiljanja lepše slike Mussolinijevega režima v svet. Načrt je bil že od samega začetka, da bi odmeven mednarodni kontekst koristil predvsem italijanskemu filmu, s katero bi domača ustvarjalnost prišla do večje odmevnosti po svetu.

V prvih letih festivala so tako italijanskim filmom res enakovredno prikazovali tudi filme iz ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze, vendar pa se je festival bliskovito spremenil z vzponom nacizma v Nemčiji. S tem dogodkom je namreč tudi sam ves bolj postajal propaganda novega družbenega reda. Že leta 1934 so tako vzpostavili Mussolinijevo nagrado (Coppa Mussolini), ki so jo od takrat naprej podeljevali v paru, eno najboljšemu italijanskemu in eno najboljšemu tujemu filmu. Da je šlo za ideološko prikrojeno podeljevanje, dodatno potrjuje podatek, da so Mussolinijevo nagrado za najboljši tuji film med letoma 1936 in 1942 kar petkrat osvojili nemški filmi.

Bojkoti, afere in rojstvo Cannesa
Prelomno je bilo leto 1938, ko sta Mussolinijevo nagrado odnesla filma Olimpijada Leni Riefenstahl ter italijanski film Luciano Serra, pilot režiserja Goffreda Alessandrinija. (Mimogrede, tega je soustvarjal Mussolinijev sin Vittorio.) Ameriška in britanska delegacija sta sprožili afero in sta zaradi takšne politike zapustili festival. Svoje zamere pa so imeli tudi Francozi, ki so organizatorjem močno zamerili dejstvo, da so izdali veto na podelitev nagrade filmu Velika iluzija Jeana Renoirja, ki bi moral osvojiti glavno nagrado. Prav ti dogodki so francosko delegacijo spodbudili, da so takoj začeli postopek za ustanovitev svojega lastnega, bolj demokratično usmerjenega filmskega festivala. Po dolgotrajni izbiri lokacije festivala in neuspelem prvem festivalu zaradi začetka 2. svetovne vojne se je leta 1946 iz te pobude rodil filmski festival v Cannesu.

Po padcu režima, ki je prireditev postavil na noge, se je festival po drugi svetovni vojni moral zasnovati na novo. Mussolinijevo nagrado so seveda opustili, po drugi strani pa so obdržali nagrado Volpi, ki jo od leta 1935 podeljujejo najboljši moški in najboljši ženski glavni vlogi. Ta še danes velja za eno najprestižnejših igralskih nagrad na svetu, v zadnjem desetletju pa so jo denimo podelili Helen Mirren za vlogo v Kraljici (2006), Cate Blanchett za Bob Dylan: 7 obrazov (2007), Michaelu Fassbenderju za Sramoto (2011) ter Philipu Seymourju Hoffmanu in Joaquinu Phoenixu za Gospodarja (2012).

Po drugi svetovni vojni večja pozornost svetovnemu filmu
Sodobno, povojno zgodovino beneškega filmskega festivala so namesto političnih turbulenc zaznamovale predvsem premiere filmov, ki so z nastopom na Lidu spremenili svetovno zgodovino sedme umetnosti. Leta 1952 je bil tu svoje prve projekcije na evropskih tleh deležen Rašomon, ki je z osvojenim zlatim levom nemudoma sprožil velik interes za režiserja Akiro Kurosavo in japonsko kinematografijo na splošno. Ta je bila namreč zahodnemu svetu do tedaj skoraj popolnoma neznana. Za kakšno veliko odkritje je šlo, pričajo poznejši srebrni levi za filme Legenda o Ugetsu (leta 1953) in Naslednik Sansho (leta 1954) Kendžija Mizogučije ter za Sedem samurajev Akire Kurosave (leta 1954).

Podobno se je zgodilo tudi z indijskim avtorskim filmom. Leta 1957 je zlatega leva osvojil film Nepremagani (Aparajito) Satyajita Raya, s čimer se je tudi ta cineast močno vpisal v zavest zahodnega občinstva. Glavni nagradi za filma Lani v Marienbadu Alaina Resnaisa leta 1961 in za Rdečo puščavo Michelangela Antonionija sta pomenili prelomnico pri vzponu filmskega modernizma v Evropi, z zlatim levom za Ivanovo otroštvo pa je svoj prvi večji festivalski uspeh tu doživel Andrej Tarkovski. Festival se je v dveh desetletjih po vojni tako dokončno uveljavil kot praznik filma, kjer filmarji in igralci vsako leto predstavljajo najboljše nove filmske stvaritve z vsega sveta. Veliki filmi, ki so svojo uspešno pot začeli na Lidu, so denimo Lepotica dneva (1967) Luisa Buñuela, Fanny in Alexander (1982) Ingmarja Bergmana, Ženske na robu živčnega zloma (1988) Pedra Almodovarja, Zadnja Kristusova skušnjava (1988) in Dobri fantje (1990) Martina Scorseseja, Tri barve: Modra (1993) Krzysztofa Kieślowskega, Ognjemet (1997) Takešija Kitana, Gora Brokeback (2005) Ang Leeja, Rokoborec (2008) in Črni labod (2010) Darrena Arronofskyja ter Gospodar (2012) Paula Thomasa Andersona.

Preizkušnje, ki so omajale prestiž festivala
Beneški filmski festival se je v zadnjem desetletju srečal s precej izzivi. Največji izmed njih je bila svetovna gospodarska kriza, ki je oslabila italijansko gospodarstvo in posledično tudi kulturne ustanove, kakršen je bienale. Novice o umikanju sponzorjev s filmskega festivala so bile v preteklih letih pogoste, a je festivalu z usmerjanjem pozornosti na zvezdniška imena uspelo zakrivati manj bleščeče zakulisje.

Tu so še drugi finančni izzivi. Organizatorji se z beneškimi oblastmi že dolga leta pripravljajo na obnovo glavnega festivalskega kompleksa na Lidu. Trenutnega je dal zgraditi še Mussolini in je v uporabi že vse od 5. festivala leta 1937. Ko so ob obstoječi zgradbi ob vloženih 20 milijonih evrov že začeli kopati gradbeno jamo za novo zgradbo, se je leta 2011 izkazalo, da se pod tlemi skriva velika količina azbesta, ki ga je bilo pred nadaljevanjem gradnje treba izkopati. Vendar pa se je, ko so stroške odstranitve ocenili na dodatnih 15 milijonov evrov, gradnja popolnoma ustavila, obiskovalcem festivala pa vse do danes pred nos postavila ogromno in motečo gradbeno jamo naravnost v srcu festivalskega kompleksa.

Dolgo se je zdelo tudi, da bo Mostri odločilen udarec zadal hitro vzpenjajoči filmski festival v Torontu, ki z vsakim letom privablja vse več filmskih premier (še posebno tistih ameriških) pod svoje okrilje in se začne takoj po koncu beneškega. Direktor Alberto Barbera je v nedavnem intervjuju priznal, da je Toronto še do nedavnega bojeval tako neizprosen boj za svetovne premiere, da se Kanadčani sploh niso želeli pogovarjati o tem, da bi si kakšen film razdelila oba festivala. Danes se je ta "festivalska hladna vojna" po direktorjevih besedah omehčala. Tako bo denimo letos isti film, Veličastnih sedem z Denzlom Washingtonom, Chrisom Prattom in Ethanom Hawkom, 8. septembra odprl festival v Torontu, 10. septembra pa zaprl festival v Benetkah. Z drugimi besedami ‒ oba festivala sta se preprosto morala sprijazniti z dejstvom, da ne eden ne drugi ne bo prevladal in da skorajda istočasno pač potekata dva enakovredna dogodka.

Še naprej zanesljivo med največjimi festivali
Beneški festival se danes, na sporedu je že 73., postopoma pobira od teh udarcev. Toronto predstavlja vse bolj zdravo konkurenco, gradbene in finančne težave se počasi rešujejo. Na roko je prirediteljem šlo tudi dejstvo, da sta dva nedavna uvodna filma festivala, Gravitacija (2013) Alfonsa Cuarona in Birdman (2014) Alejandra Gonzaleza Iñarrituja, doživela nepričakovano velik uspeh na oskarjih, s čimer je ta uvodni termin postal eden najbolj zaželenih na svetovni festivalski sceni sploh. Letošnji uvodni film La La Land z Ryanom Goslingom in Emmo Stone tako zdaj že služi kot izložbeno okno za predstavitev enega oskarjevskih favoritov in posledični uvod v novo oskarjevsko sezono.

Če smo ta pregled začeli z ironijo, pa z njo tudi končajmo. Ironija je namreč tudi to, da se je Mussolinijev nacionalistični koncept promocije domačega filma s pomočjo odmevnega mednarodnega festivala do danes uveljavil kot ena temeljnih strategij delovanja največjih filmskih festivalov na splošno. Tako francoska kinematografija v Cannesu, nemška na Berlinalu in italijanska v Benetkah obiskovalce pogosto iritirajo s prisiljenim uvrščanjem domačega filma v najvidnejše sekcije, s čimer do odmevne promocije pridejo filmi, ki so pogosto nevredni prestižne mednarodne konkurence. Beneški filmski festival je zato najboljši kazalnik, kako ima lahko pojem tradicije tako svetlo kot temno stran. Zadnjo bi marsikdo najraje zamolčal, a prav obe plati skupaj delata iz beneškega festivala tako ugleden in zgodovinsko pomemben dogodek v filmskem koledarju.

Iz Benetk

Matic Majcen