Prvi človek je sicer v marsičem še vedno klasični hollywoodski film, saj se oklepa značilnega biografskega pristopa, v katerem postane travma iz protagonistovega osebnega življenja tudi osrednji motiv njegovega poklicnega življenja. Pa vendar je Chazellov film o prvem človeku, ki je stopil na Luno, nekoliko drugačna različica vesoljskega filma, kakršen je bil Howardov Apollo 13. Namesto pretiranega grajenja čustvenega momentuma je dal 33-letni režiser prednost pričaranju prvoosebne izkušnje letenja v vesoljskih plovilih. Film poskuša gledalca čim bolj postaviti v kožo Neila Armstronga, da bi tudi sam občutil vse fizične občutke, ki jih astronavti doživljajo med poleti.

Ekipa filma je morala za doseganje takšne pristnosti opraviti poglobljene raziskave, kar je na novinarski konferenci potrdil tudi Ryan Gosling. "Nikoli še nisem bil deležen takšne pomoči pri razvoju svojega lika," je razložil igralec, ki je v Benetkah sprožil pravo histerijo. "Pomagali so mi vsi, pa naj je šlo za Armstrongovega sina, njegovo pokojno ženo Janet, njegovo sestro ali pa prijatelje iz otroštva. Za nameček je tudi Nasa odprla vrata svojim prostorom." Da bi dosegli največjo mogočo pristnost, so med snemanjem filma uporabljali prava astronavtska oblačila iz 60. let, poleg tega pa so pospešeno dihanje igralcev posneli, medtem ko so imeli na sebi izvirne čelade za dovajanje kisika.

Pokazati, kaj je Armstrong čutil v sebi
Armstronga danes največkrat opisujejo kot velikega junaka 20. stoletja, moža, ki je človeštvo dokončno popeljal v dobo vesoljskega raziskovanja. Prav zaradi neobvladljive veličine tega mita so želeli ustvarjalci njegovo življenje tokrat opisati bistveno trezneje. "Neil je bil zelo introvertirana, tiha oseba, zato mi je bil največji izziv ohraniti zvestobo njegovemu značaju, a tudi poskušati pokazati, kaj je med potovanjem na Luno doživljal v sebi," je povedal Gosling. "Neil se ni imel za junaka. Ravno nasprotno – bil je izredno ponižen, kakršni so tudi po navadi astronavti. V filmu smo želeli biti zvesti temu, kako je on videl sam sebe. Vsekakor je bil poseben tip človeka. Vstopil je v letalo in ga je namenoma prignal do meje, samo zato, da bi aeronavtiko ponesel stopničko višje."

Vendar pa Gosling svojih raziskav vendarle ni hotel ponesti preveč daleč. "Sprva sem mislil, da je vse, kar moram storiti, to, da se naučim pilotirati letalo. A kmalu sem spoznal, da je bila to zelo slaba ideja. Obstaja razlog, zakaj je bil Neil Armstrongu eden največjih pilotov, jaz pa to nisem."

Chazellov film so sicer posneli po predlogi biografske knjige o Armstrongu avtorja Jamesa R. Hansena.

Bistvo rednega sodelovanja so dobri lasje
Kot je značilno za tako zvezdniške novinarske konference, je tudi tokratna potekala v bolj sproščenem duhu, saj ni manjkalo šaljivih odgovorov na vprašanja. Gosling se je denimo pošalil na račun dejstva, da gre že za drugi zaporedni film (po Deželi La La), ki ga je posnel s Chazellom. Na vprašanje, kje leži ključ, da z njim in z Nicolasom Windingom Refnom (Vozi, Samo Bog odpušča) posname več filmov zapored, je v šali povedal: "Ključ je v dobrih laseh. Glava z močnimi lasmi je izredno pomembna. Pa tudi to, da je Damien na pol Kanadčan." Nato pa še nekoliko resneje: "Pravzaprav sva se že pred Deželo La La najprej dogovarjala za snemanje Prvega človeka, a je Damien najprej moral posneti načrtovani muzikal. Filma sta zelo različna, a je vseeno oba imel hkrati v glavi. Tako Dežela La La kot Prvi človek sta filma, ki ju želiš doživeti na velikem platnu skupaj z občinstvom. Damien ima neverjeten instinkt ne samo za to, kaj hoče občinstvo videti, ampak želi s filmom tudi združevati ljudi."

Film ima tudi opazno aktualno noto, saj Chazelle večkrat med filmom prevpraša smiselnost poletov na Luno z vidika davkoplačevalskih sredstev v času, ko družbo tarejo številna socialna in razvojna vprašanja. Armstrongova zgodba v današnjem kontekstu nove hladne vojne in vnovičnih načrtov za obuditev potovanj na Luno izpade nepričakovano relevantna.

Prvi človek na spored slovenskih kinematografov prihaja 11. oktobra.