Vprašanje, ki ga je ob smehu v Linhartovi dvorani postavila ena od gledalk, je bilo povsem na mestu, saj bi film s tako tematiko v Hollywoodu strnili v dve minuti, kot je komentiral nekdo drug. V filmu, ki bi ga lahko opisali kot monofilm, saj v njem nastopa le ena igralka, se ta kot neimenovana ženska 80 minut prebija čez hribe in bega skozi gozdove, da bi noseča prišla k svojemu fantu, konec pa ostaja odprt.

"Pustil sem, da vi razmišljate o tem, kaj je sporočilo filma," ni želel konca in bistva niti namigniti Ali Reza Amini, tudi scenarist filma. Svojo in filmovo neopredeljenost je pojasnil tudi z besedami, da na njegovo delo v Iranu vpliva več dejavnikov, zaradi katerih mora paziti, kako kakšno stvar povedati. Režiser, ki je Ljubljano obiskal že drugič, pa je v pogovoru z gledalci povedal tudi, da njegovi filmi na splošno niso posneti za eno območje na svetu ali njegove prebivalce, ampak želi delati za širši prostor.

Igralka, na kateri film sloni
Gledalce je zanimalo tudi, kako je režiser našel igralko za glavno - in v bistvu edino vlogo v filmu, saj so razen neimenovanega dekleta, ki se pogovarja sama s sabo, z Bogom in svojim še ne rojenim otrokom, vsi drugi liki zelo enodimenzionalni - ali jih vidimo za par sekund, pa ne dajo od sebe niti glasu, ali pa jih slišimo, vidimo pa ne. Ob dekletu ima omembe vredno vlogo le voznik tovornjačka, s katerim se glavna igralka pelje del poti čez hribe, saj prav njegova navodila, ki jih daje mladi popotnici, pojasnijo, zakaj se ta sploh kje znajde in kakšne nevarnosti prežijo nanjo. A ker slišimo njegov glas, ostaja neviden.

Čez drn in strn po zasneženih hribih
Ali Reza Amini je povedal, da je Hanjeh Tavasoli ena od največjih profesionalk med iranskimi gledalci, svoj sloves pa si gradi ne le v filmu, ampak tudi v gledališču. Njena vloga je bila zahtevna ne le z igralskega stališča, ampak je bilo igranje tudi težek fizičen preizkus, saj se film dogaja pozno jeseni ali pozimi, ko je v gorah sneg, v filmu tri mesece noseča ženska pa se sama prebija po zasneženih hribih, išče pot, prečka ledeno mrzle potoke, ki spominjajo že na manjše reke, in prisluškuje volkovom.

Eno glavnih meril pri izbiri igralke je bila njena sposobnost, da bi se sproti prilagajala spremembam scenarija. Režiser in scenarist je namreč povedal, da svoje filme med njihovim nastajanjem sproti spreminja, zato je potreboval igralko, ki bi bila temu kos.

Geografija ni režiserjeva vrlina
Film so snemali 35 dni, na vprašanje gledalca pa je gost pojasnil, da je bilo prizorišče snemanja iransko-ruska meja. S prevodom je bilo nekaj težav, pa gledalci niso dobili natančnejšega pojasnila, kako je to mogoče, saj Iran sploh ne meji na Rusijo, kot je režiserja opomnil nekdo iz občinstva. Vsekakor pa ne gre spregledati tega, da se filmi, pod katere se podpiše Ali Reza Amini, vedno dogajajo v gorah, po navadi pa tudi pozimi. "Rojen sem pozimi, zato imam do zime in snega poseben odnos," je pojasnil režiser, ki je kot razlog za "tradicionalno" snemanje v gorah navedel še to, da živi v kraju s 14 milijoni prebivalcev, zato si med snemanjem želi iz mesta.

M. T.