Cesta

Nekje v prihodnosti, po apokalipsi. Zadnji preživeli ljudje so podivjani kanibali, ki med sajami brskajo za hrano. Cesta je nočna mora, ki pa je zaradi svoje slikovitosti podob vsaj toliko lepa, kot je grozljiva.

Neimenovana protagonista pripovedi, "moški" (Viggo Mortensen) in "fant" (Kodi Smit-McPhee), se po opustošeni pokrajini, ki je bila nekoč ZDA, z vsem svojim premoženjem v nakupovalnem vozičku prebijata proti jugu. Kataklizma - predvidevamo, da atomska, o vzrokih zanjo pa ni povedano nič – je z obličja Zemlje zbrisala vse razen peščice živih zombijev, ki se v lovu na zadnje ostanke hrane zbirajo v neusmiljene, krvoločne horde.

Moža in fanta srečamo nekje sredi romanja po opusteli cesti. Najbrž je jesen; začenja snežiti in z vsakim dnem je hladneje. Suhljati deček, ki ima kakih deset let, ne bi preživel še ene zime, zato se z očetom skušata prebiti do Zalivske obale. Fant, ki se ne spominja sveta pred "velikim pokom", nima matere (Charlize Theron): kmalu po njegovem rojstvu je, tako kot nešteto drugih, raje naredila samomor, kot da bi se soočila s posilstvi, umori in ljudožerstvom, ki so postali nova resničnost. Moški pa ne: on ima poslanstvo. "Moja naloga je, da skrbim zate," pove dečku, ko ustreli divjaka, prvega človeka, ki sta ga srečala po letu dni in ki je skušal fanta ubiti. " Ubil bom vsakogar, ki se te bo skušal dotakniti."

Ni jasno, zakaj sta bila "izbrana", da preživita dolgih deset let. Zasledovana, sestradana in izčrpana sicer zavidata mrtvim, a vztrajata, včasih niti ne zaradi zavestne odločitve, ampak zavoljo golega nagona, prvinske želje po preživetju. "Dolgi betonski kraki avtocestnih deteljic kot ostanki velikanske hiše strahov v oddaljeni mrakobi. Povsod mumificirana trupla. Meso razcepljeno ob kosteh, vezi posušene in napete kot strune. Telesa ovenela in izsušena kot kakšne pošasti iz pradavnine, njihovi obrazi kot poškrobljene rjuhe, porumeneli ostanki zobovja. Vsi po vrsti so bili bosi kot romarji kakšnega skupnega reda, kajti čevlje so jim že zdavnaj pokradli", piše Cormac McCarthy v fantastični literarni predlogi, katere se scenarij Britanca Joeja Penhalla precej zvesto drži.

Brez izživljanja z masakri
Strah, da se Cesta izživlja nad vizualnimi možnostmi, ki jih že neštetokrat prežvečena tematika - "konec sveta" - ponuja, je odveč. John Hillcoat je posnel brutalen, a obenem neverjetno minimalističen film, ki najbolj eksplicitne prizore zamolči s (še bolj srhljivo) elipso. Skoraj popolno odsotnost kake osrednje akcije zamenja občutek groze, ki gledalca niti za hip ne spusti iz primeža (k razpoloženju precej pripomore tudi na trenutke prenapeta glasbena podlaga Warrena Ellisa in Nicka Cava, ki je s Hillcoatom kot scenarist sodeloval že pri vesternu The Proposition). Direktor fotografije, španski veteran Javier Aguirresarobe (Vicky Cristina Barcelona, Somrak: Mrk), je v posušenih drevesih, požganem obzorju in zaprašenih kupih starega železja, s katerimi je film natrpan, nekako našel tragično lepoto.

Izjemen nastop obeh protagonistov
Mortensen, ki je iz prizora v prizor bolj podoben izsušenemu okostnjaku, je v vlogi stoično umirajočega moža, ki ga v sanjah mučijo spomini na že davno umrli svet in ženo, podnevi pa ga naprej žene skrb za sina, nenadkriljiv. Tudi Smit-McPhee, ki je v svojem naivnem stremenju k dobremu videti, kot da ne spada zares v razčlovečeno novo resničnost, ki ga obdaja, je izvrsten; odnos med očetom in sinom izzove močnejšo čustveno reakcijo kot še tako nazoren prizor obglodanih okončin.

V kratkih epizodnih vlogah neznancev, za katere morata Mož in Fant oceniti, ali so vredni zaupanja, se da pod plastmi umazanije (in/ali brade) spoznati še Roberta Duvalla, Guya Piercea in Molly Parker.

Eden redkih barvnih trenutkov v vseobsegajoči samomorilski sivini je pločevinka Coca Cole (morda zadnja na svetu), ki jo najdeta med ruševinami oplenjene trgovine. V svetu, kjer so stvari že zdavnaj izgubile svoja imena, rjava pijača, simbol mrtve civilizacije, toliko bolj bode v oči. Moški, ki mu pijača verjetno pomeni to, kar so Proustu čaj in magdalenice, pločevinko odstopi sinu. Fant, pripadnik generacije, ki je bila vržena v novi svet, pripomni le, da je mehurčkasta.

Up za novega človeka?
McCarthy v svojih romanih rad sooča dobro in zlo, pri čemer slednje po navadi prevlada (spomnimo se samo psihopatskega morilca v prav tako izvrstno ekraniziranem romanu Ni prostora za starce), v Cesti kljub vsemu ne pokaže zmagoslavja teme. Edino, kar v svetu, v katerem ni mogel preživeti niti Bog, trdovratno vztraja, je upanje. Pooseblja ga fant, "nosilec ognja“, ki mu je v razvalinah razčlovečenega sveta uspelo vzpostaviti etično držo, popolnoma nepragmatično sočutje in solidarnost do soljudi (tudi, če mu ti čustev ne vračajo) in s tem nakaže mogočo prihodnost za človeštvo, ki bo vstalo iz ruševin prejšnjega. Eden najboljših filmov letos.

Ocena: 5; piše Ana Jurc

Prijavi napako