Ko je za Francosko navezo dobil oskarja, se je William Friedkin z 32 leti v zgodovino vpisal kot najmlajši dobitnik oskarja za režijo. Pozneje je sicer prišlo na dan, da je bil v resnici rojen leta 1935 in da je bil ob svojem uspehu star
Ko je za Francosko navezo dobil oskarja, se je William Friedkin z 32 leti v zgodovino vpisal kot najmlajši dobitnik oskarja za režijo. Pozneje je sicer prišlo na dan, da je bil v resnici rojen leta 1935 in da je bil ob svojem uspehu star "že" 36 let. Rekord so nato vrnili Normanu Taurogu. Foto: Film Servis Festival Karlovy Vary
Na češkem festivalu so predvajali restavrirano različico Friedkinovega filma Sorcerer (Čarovnik), ki ga je sam označil za najbolj oseben film v svoji karieri - velja pa tudi za precej kontroverznega. Friedkinova adaptacija francoskega trilerja Henri-Georgesa Clouzota je sicer v kinematografe prišla približno teden po Vojni zvezd Georgea Lucasa, zato silna komercialna uspešnica ni bila, velja pa zato danes za enega izmed Friedkinovih najbolj kritiško hvaljenih (in obenem najredkeje predvajanih) filmov.

To je tako, kot če bi ljudi, ki so se včasih prevažali okrog v kočijah, vprašali, kaj si mislijo o avtomobilih. 'Čista neumnost,' bi najbrž odgovorili, 'edino avtentično prevozno sredstvo so konji'. Nisem eden od tistih, ki bi pogrešali podkve in lesena kolesa, res ne.

Friedkin je prispeval k temeljiti prenovi ameriške kinematografije oziroma k "novemu Hollywoodu", pozneje s Francosko navezo in Izganjalcem hudiča bolj ali manj izumil novodobni blockbuster, nato pa ustvaril še celo vrsto filmov, ki so bili pred svojim časom (Sorcerer, To Live and Die in L.A. in Jade). Lani so ga z nagrado za življenjsko delo nagadili tudi v Benetkah. Foto: Film Servis Festival Karlovy Vary

Na kabelski televiziji je kar nekaj programov, ki izhajajo iz predpostavke, da smo občinstvo odrasli in inteligentni ljudje, ne pa otroci, ki hočejo gledati samo videoigre in stripe. V kinu pa je predpostavka ravno takšna: da bi vsi najraje gledali tipa v dresu iz lateksa, kako preganja zlikovce.

Friedkin na svojem "mojstrskem tečaju" v Karlovih Varih, kar je bil v resnici samo kratkočasen klepet s petdesetimi najhitrejšimi radovedneži. Foto: Film Servis Festival Karlovy Vary

O Lindi Blair sem izvedel, da je bil zanjo najbolj žalosten spomin smrt njenega dedka. To sem torej skušal uporabiti in jo spomniti na dedka, preden smo začeli snemati prizor, v katerem je morala biti žalostna.

Friedkinove "metode" z igralci so neizprosne, a njegovo naslanjanje na t.i. čutni spomin očitno obrodi sadove: kar pet igralcev v njegovih filmih je bilo nominiranih za oskarja: Gene Hackman, Roy Scheider, Jason Miller, Ellen Burstyn in Linda Blair. Dobil ga je le Hackman za Francosko navezo. Foto: Film Servis Festival Karlovy Vary

Gledal sem, kako je država, moje mesto sklenilo, da mora mlad človek umreti, in ga nato usmrtilo. Vsake sekunde se spominjam, kot da je bilo včeraj, in s tem prizorom bom živel do smrti. Sprašujete me, zakaj so moji filmi tako temačni. Morda je to eden od razlogov.

Zgodba o deklici Regan, ki jo med igro s tablo ouija, s katero se kliče duhove, obsede hudič, se je izkazala za finančno terno: sicer za tisti čas ogromen vloženi znesek, deset milijonov dolarjev, se je studiu Warner obrestoval v obliki skoraj polmilijardnega zaslužka. Uspeh pa ni bil le tržne narave: z Izganjalcem hudiča se je Friedkina, ki je že prej veljal za težavno, kompleksno osebnost, prijel sloves režiserja, ki se filma loti tako kot rahlo neuravnovešen diktator vojne: obstajajo anekdote, kako je na primer včasih, tik preden so kamere stekle, ustrelil iz pištole, da bi bili igralci videti prestrašeni. Spet drugič jih je klofutal, da bi iz njih izvabil jezo (zaradi takih "prijemov" ga je Ellen Burstyn opisala kot "manijaka"). Med snemanji posameznih kadrov je vztrajal, naj iz vseh zvočnikov odmeva glasna, neprijetna glasba.
Vsakokrat, ko obišče Prago, se Friedkin menda ustavi na številki 22 slavne "Zlate uličice", da bi v majhni modri hišici, ki stoji tam, "morda dihal isti zrak, kot ga je nekoč Franz Kafka". Foto: Film Servis Festival Karlovy Vary

Napaka bi bilo sproščeno kramljanje 78-letnega režiserja, ki je v živo poosebljenje ameriške odprtosti in komunikativnosti, zamenjati za golo starčevsko dobrodušnost: za rahlo komično opravo "aktivnega upokojenca" (po Karlovih Varih se je sprehajal v nekam proti podpazduham potegnjenih svetlih hlačah in udobnih športnih copatih) se skriva več kot luciden um režiserja, ki ne namerava dopustiti, da bi se z njegovo filmsko zapuščino upravljalo krampasto. Primer: Ko se je nedavno na Amazonu pojavila "nova" različica DVD-ja Čarovnika, ki je bila v resnici ista slaba kakovost z novo nalepko in naslovno sliko, se je režiser sam prijavil med komentatorje v spletni trgovini in uporabnike spodbujal, naj od Amazona in studia Warner zahtevajo svoj denar nazaj. "Ne kupujte DVD-ja, to je nateg, zahtevajte svoj denar nazaj, sem napisal. In potem sem se vrnil v studio in nadzoroval nastanek nove kopije, ki bo izšla naslednji mesec. Tokrat z nalepko Re-mastered by William Friedkin. Upam, da smo tako popravili napako distributerjev pri Warnerju."

Podobno brezkompromisen pristop je zaznamoval tudi samo nastajanje Čarovnika: na vrhuncu svoje kariere, ko bi na petah uspeha Izganjalca hudiča lahko izbral kateri koli projekt, je za 20 milijonov dolarjev (za današnje razmere bi bilo to 80 milijonov dolarjev) posnel zgodbo o štirih odpadnikih, ki se skozi džunglo proti naftni črpalki v Južni Ameriki prebijajo v tovornjakih, polnih razstreliva. Ko se je film, katerega snemanje je šlo krepko prek proračuna, izkazal za polomijo, je to režiserja stalo njegove studijske pogodbe.

A kdor se zadnji smeje ...: "Leta 1977 je bil Sorcerer polomija. Danes ga spet vrtijo povsod; pravkar smo ga, denimo, poslali v Istanbul, lani so ga predvajali na beneškem filmskem festivalu itd. Zakaj? Nimam pojma! Novo občinstvo, drugi kritiki in drugačen zeitgeist, najbrž. Sam se ne primerjam z Vincentom van Goghom (vi me lahko, seveda ...), ampak danes njegovega dela ne moreš kupiti za manj kot deset milijonov dolarjev, če ne govorimo celo o stotinah milijonov. Ko je bil še živ, ni mogel prodati niti ene slike. V resnici pa ne vem, zakaj nekateri filmi vstanejo od mrtvih, nekateri najbolj slavni filmi, kar jih je bilo kdaj posnetih, pa ne morejo več pritegniti občinstva. Iz nekega razlog je Čarovnika posvojila nova generacija. Ste ga videli? ... Joj, vsi v tem prostoru ste mlajši od mene. Lahko bi se ubil od zadrege. Tako star sem! (Smeh.)" "Ta prostor" je majhen VIP-salon v okviru omenjenega češkega festivala, v katerem se je lahko Friedkinovega "tečaja" udeležil kdor koli (oz. okrog 50 najhitrejših interesentov.) Roko na srce, zadnji sedeži niso bili zapolnjeni do zadnjega trenutka pred začetkom pogovora.

35-milimetrski film kot edina zveličavna oblika umetnosti? Nakladanje!
Friedkin je še posebej brez dlake na jeziku, ko beseda nanese na digitalno prihodnost filma in nostalgijo po "dobrem starem" 35-mlimetrskem filmu. Čeprav je stara tehnologija zaznamovala večino njegove kariere, po njej ne čuti niti trohice nostalgije: "Obstaja ogromno puristov, ki mislijo, da je 35-milimetrski film edina prava in neokrnjena oblika filma. Meni se zdi to nakladanje ... ne, še več, čisto sranje. 35-milimetrski film je bil dolga pot do boljšega, bolj izpopolnjenega sistema. To je tako, kot če bi ljudi, ki so se včasih prevažali okrog v kočijah, vprašali, kaj si mislijo o avtomobilih. 'Čista neumnost,' bi najbrž odgovorili, 'edino avtentično prevozno sredstvo so konji'. Nisem eden od tistih, ki bi pogrešali podkve in lesena kolesa, res ne. 35-milimetrski film začne bledeti v trenutku, ko je natisnjen; čez čas izgublja barvo in na njem se nabirajo umazanija in praske; zvok se zamaže (to je tisto prasketanje, ki ga slišite v ozadju) in trak se v projektorju včasih preprosto strga. Niti en kolut filma na koncu ni bil popoln: zaradi stalno nihajoče kakovosti vode in elektrike, uporabljene v postopku razvijanja, so imeli na koncu nekateri koluti bolj modrikast odtenek, drugi bolj zelenkastega. Zavreči sem moral na tone posnetkov, preden je bil eden dober; in vse to si ugotovil šele dan ali dva po dejanskem snemanju. "Posnemimo še enkrat za vsak primer," smo včasih govorili. To je pomenilo, da smo zapravljali čas in denar za vsak primer, če se bo prvi posnetek uničil v laboratoriju! Vsega tega pri digitalnih posnetkih ni. Dobiš točno to, kar vidiš skozi oko kamere.

Druga pomembna prednost digitalne tehnologije je seveda v tem, da mladi, ki jih danes zanima film, lahko naredijo, česar sam nikoli nisem mogel: za relativno malo denarja si lahko sami kupijo digitalno kamero, film zmontirajo na lastnem računalniku in ga začnejo širiti na družabnih omrežjih. V mojih časih je šlo to drugače: nekako si se moral dokopati do pripravniške službe v kakem studiu ali na televizijski postaji. In, mimogrede, dekleta teh služb v tistih časih seveda niso mogla dobiti. In tako morda nikoli nisi prilezel do tega, da bi lahko režiral lasten film; mogoče, če si imel srečo, si lahko sodeloval pri kakem filmu nadrejenega."

Razmišljujočemu gledalcu preostane le še kabelska televizija
Friedkin je prva leta svoje kariere izkušnje nabiral kot sodelavec pri televizijskih prenosih v živo (se je pa leta 1985 v zgodovino malih ekranov zapisal tudi z režijo ene boljših epizod kultne serije Območje somraka). Medij mu je zdaj še toliko bolj pri srcu kot včasih: "Mislim, da je trenutno levji delež kabelske televizije v Ameriki boljši od filma. Na kabelski televiziji je kar nekaj programov, ki izhajajo iz predpostavke, da smo občinstvo odrasli in inteligentni ljudje, ne pa otroci, ki hočejo gledati samo videoigre in stripe. V kinu pa je predpostavka ravno takšna: da bi vsi najraje gledali tipa v dresu iz lateksa, kako preganja zlikovce. To je opij za oči, o katerem ti ni treba razmišljati - kabelske serije pa so tisto, o čemer se ljudje pogovarjajo še naslednji dan in naslednje tedne v službi. Ste kdaj videli Homeland, 24, Sopranove, True Detective? Ni več ameriškega filma, ki bi bil tako kompleksen in resen."

Vsaka kariera je tlakovana z zamujenimi priložnostmi
Mimogrede, režiser je lani izdal avtobiografijo, The Friedkin Connection: A Memoir, ki je do roba natrpana z zabavnimi anekdotami in zanimivimi uvidi v zakulisje hollywoodske mašinerije. Očitno se še posebej rad brez pretirane grenkobe spominja vseh priložnosti, ki so mu v življenju spolzele med prsti ali pa jih je po neumnem zavrnil: "Ko je bil Jean-Michel Basquiat še čisto mlad in neznan umetnik, sem nekoč v svoji pisarni v studiu Warner od njega dobil debelo kuverto, v kateri je bilo kakih 20 čudovitih akvarelov. No, meni se očitno niso zdeli tako zelo čudoviti, ker sem prelistal skoznje in jih vrgel v smeti. Danes bi bili vredni vsaj 20 milijonov dolarjev. Ampak nisem razumel umetnosti, ki je bila podobna grafitom, priznam." Bilo je še več podobnih priložnosti: "Obstajal je neki glasbenik, Prince, ki mi je poslal demo posnetek svoje pesmi in me prosil, če bi posnel videospot zanjo. Zavrnil sem ga, ker mi ni bila všeč. No, to je bil singel Little Red Corvette. Spet drugič so mi za relativno malo denarja ponudili tretjinsko lastništvo košarkaške ekipe The Boston Celtics; sklenil sem, da nočem sodelovati, ker so ravno tisto sezono izgubljali. Prav tako bi bil lahko tretjinski lastnik petnajstletnega boksarja, ki je bil šele na začetku svoje kariere. Premlad se mi je zdel; "še leta bo trajalo, preden bo kaj iz njega," sem si mislil. Ime mu je bilo Mike Tyson." Nič bolj preudarno se ni obračal, ko je šlo za filmske posle: "Moj prijatelj Francis Ford Coppola, s katerim sva bila takrat poslovna partnerja, je prišel k meni s scenarijem za film, ki bi ga lahko producirala. Prebral sem ga in zdel se mi je grozen. "Francis, kaj je to? Vojna zvezd? Boš ti to režiral?" Ko sem izvedel, da bo vse skupaj režiral njegov pomočnik George, pa sploh nisem hotel vložiti v projekt. No, tako je s tem, Precejšen tepec sem bil."

Manipulira s čustvi igralcev
Od režiserja, o katerem kroži anekdota, da je pomočnikom na snemanju Izganjalca hudiča ukazal na skrivaj streljati s pištolo, da bi bili igralci v stalnem stanju psihoze, je rahlo nenavadno slišati, da od nastopajočih ne zahteva posebnih naporov. Priznava pa, da se na snemanju obnaša "kot psihiater, ki skuša iz svojih bolnikov izbezati njihove skrivnosti" in jih nato eksploatirati. "O Lindi Blair (ki v Izganjalcu hudiča igra obsedeno deklico, op. n.) sem na primer izvedel, da je bil zanjo najbolj žalosten spomin smrt njenega dedka. To sem torej skušal uporabiti in jo spomniti na dedka, preden smo začeli snemati prizor, v katerem je morala biti žalostna. Temu rečemo obujanje čustev s pomočjo čutnega spomina. Režiserjeva naloga je, da iz tebe izbrska spomine, ki te ujezijo, razveselijo ali razžalostijo, in ti jih nato predlaga. Nikoli igralcu ne naročim, kako konkretno mora odigrati določen prizor - konec koncev je njegov obraz tisti, ki bo na velikem zaslonu."


V Chicagu rojeni in delujoči Friedkin, ki je otrok priseljencev iz Kijeva, je po letih dela na televiziji prvo pravo priložnost za režijo dobil s televizijskim dokumentarcem The People vs. Paul Crump (1962), ki naj bi rešil življenje na smrt obsojenega roparja in morilca. "Takrat nisem vedel ničesar o snemanju filmov razen tega, da je televizija kolaborativen medij; svoje ideje moraš nekako razložiti ljudem, s katerimi delaš. O filmu sem se vsega naučil med snemanjem svojega prvega dokumentarca. In prav temu projektu se moram zahvaliti za vabila iz Hollywooda, ki sem jih dobil pozneje." Paul Crump pomilostitve ni dočakal in Friedkin je bil eden od peščice ljudi, ki je bila ob njegovi usmrtitvi. "Gledal sem, kako je država, moje mesto sklenilo, da mora mlad človek umreti, in ga nato usmrtilo. Vsake sekunde se spominjam, kot da je bilo včeraj, in s tem prizorom bom živel do smrti. Sprašujete me, zakaj so moji filmi tako temačni. Morda je to eden od razlogov."

To je tako, kot če bi ljudi, ki so se včasih prevažali okrog v kočijah, vprašali, kaj si mislijo o avtomobilih. 'Čista neumnost,' bi najbrž odgovorili, 'edino avtentično prevozno sredstvo so konji'. Nisem eden od tistih, ki bi pogrešali podkve in lesena kolesa, res ne.

Na kabelski televiziji je kar nekaj programov, ki izhajajo iz predpostavke, da smo občinstvo odrasli in inteligentni ljudje, ne pa otroci, ki hočejo gledati samo videoigre in stripe. V kinu pa je predpostavka ravno takšna: da bi vsi najraje gledali tipa v dresu iz lateksa, kako preganja zlikovce.

O Lindi Blair sem izvedel, da je bil zanjo najbolj žalosten spomin smrt njenega dedka. To sem torej skušal uporabiti in jo spomniti na dedka, preden smo začeli snemati prizor, v katerem je morala biti žalostna.

Gledal sem, kako je država, moje mesto sklenilo, da mora mlad človek umreti, in ga nato usmrtilo. Vsake sekunde se spominjam, kot da je bilo včeraj, in s tem prizorom bom živel do smrti. Sprašujete me, zakaj so moji filmi tako temačni. Morda je to eden od razlogov.