Letošnji veliki Prešernov nagrajenec filmski scenarist in režiser Filip Robar Dorin. Foto: FSF
Letošnji veliki Prešernov nagrajenec filmski scenarist in režiser Filip Robar Dorin. Foto: FSF

Za Filipa Robarja Dorina (1940) velja, da je filmski avtor v polnem pomenu besede. Za svoje filme sam piše scenarije, jih montira, seveda tudi režira, pogosto v lastni produkciji.

Njegovo raziskovanje filmskega izraza je pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu.

Varja Močnik v utemeljitvi Prešernove nagrade

V preteklih desetletjih je posnel obsežen in zvrstno raznolik opus. Med njegovimi dokumentarci izstopajo Opre Roma (Kvišku, Romi, 1983) o življenju dolenjskih Romov, med igranimi filmi pa Ovni in mamuti o slovenski ksenofobiji, Veter v mreži (1989) o novomeški pomladi in poosamosvojitveni Striptih o naši preobčutljivosti.

Sprva je v Srbiji rojeni Robar Dorin v Ljubljani diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti, nato pa še iz filmske scenaristike, režije, kamere in montaže na Columbia Collegeu v Chicagu. Film je poučeval na zasebnem inštitutu v Švici in na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Med letoma 1998 in 2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, pri čemer je "začrtal številne kulturnopolitične smernice, pomembne za razvoj filmske produkcije".

Robar Dorin je do danes podpisal več kot 30 dokumentarnih in igranih filmov, 15 portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter deset celovečernih igranih in dokumentarnih filmov.

"Iz petminutne vaje sem naredil 50-minutno študijo."
Novinar Marko Golja je v radijski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom pred leti gostil filmarja, za katerega je žirija Prešernove nagrade med drugim zapisala: "Je resnično udaren filmar, je raziskovalec in interpret, predan raziskovanju povsem lastnega filmskega izraza, a tudi prezrtih družbenih skupin, manjšin ter skritih dimenzij pomembnih gibanj in osebnosti v slovenski kulturi."

Tretji del romsko-slovenske trilogije Opre Roma je nastal leta 2011 in nosi naslov Pot v gaj. Foto: SFC
Tretji del romsko-slovenske trilogije Opre Roma je nastal leta 2011 in nosi naslov Pot v gaj. Foto: SFC

Glede svojih režiserskih začetkov se je v oddaji spominjal, da je že njegov prvi resneje zastavljen film, ki naj bi znašal zgolj pet minut, konkretno presegel zastavljeno trajanje. Šlo je za študijo o ljudeh na robu ameriške družbe, ki živijo na siromašnih obronkih Chicaga, so brez prihodkov, se predajajo različnim odvisnostim in so prisiljeni v beračenje.

"Iz petminutne vaje sem naredil 50-minutno študijo. To je bil moj prvi študijski film Skid Row, ki je nastal leta 1966 v drugem letniku na Columbia Collegeu, kjer sem lahko preskočil prvi letnik, saj sem nekaj filmskega znanja že prinesel s sabo iz Slovenije."

Pogosto se seveda postavlja vprašanje, ali morajo umetnik dejansko skozi izobraževalni sistem, da so zares dobri v svojem početju. Robar Dorin je o vlogi izobraževanja za njegovo lastno ustvarjalno pot povedal: "Šola mi je odprla svet sistematičnega spremljanja filmov, filmskih besedil, literarnih besedil in omogočila poznavanje ljudi, ki se s tem ukvarjajo, in poznavanje ljudi, ki smo se ukvarjali z njimi. To pomeni, da vse bliže in bliže prihajaš človeku, ki ga sprva snemaš plašno od daleč, nato se mu približaš, ker želiš več izvedeti, oba lahko postaneta intimnejša in tako želiš izvedeti še več. To ti da urejeno delo na šoli."

"Ta segment življenja pri dnu, ki sem ga najprej zagrabil, se me je nato sam držal nekaj časa. Sem dejal, da je to neke vrste magnet in da sem se potem najbrž samoumevno obračal k tem temam, tudi ko sem se vrnil iz ZDA v Slovenijo oziroma Jugoslavijo," je dejal Robar Dorin. Foto: BoBo

"Poglejmo, kaj mrgoli na dnu mesta."
Kot je povedal Dorin, je verjetno njegovo zanimanje za ljudi z roba družbe izviralo iz tega, da se zanje takrat skoraj nihče ni zanimal. "To so bili priseljenci, Indijanci, temnopolti – najbolj nespoštovan del prebivalstva južnega Chicaga –, veliki reveži iz slovanskih držav, ki so prišli v ZDA in propadli tam ter si našli način preživljanja s prosjačenjem ali kakšnimi priložnostnimi deli. Menim, da so ti ljudje zanimivo gibalo. Mene ni zanimala bela srajca ali modra halja, zanimalo me je dno. Poglejmo, kaj mrgoli na dnu mesta."

Dorina tudi po vrnitvi iz ZDA ni zapustilo zanimanje za ljudi z roba družbe, tako je med drugim snemal bolnike s psihiatričnih oddelkov, Rome ali pa zdomske delavce. "Ta segment življenja pri dnu, ki sem ga najprej zagrabil, se me je nato sam držal nekaj časa. Sem dejal, da je to neke vrste magnet in da sem se potem najbrž samoumevno obračal k tem temam, tudi ko sem se vrnil iz ZDA v Slovenijo oziroma Jugoslavijo.

Številna gibanja so nastajala po različnih celinah in v različnih državah, kjer ni bilo veliko denarja in je bilo treba iznajti neki novum, neki nov pristop. Pojavil se je tako rekoč revni film, ki pa je imel veliko za povedati. Tukaj sem videl priložnost tudi za slovensko kinematografijo, ki seveda nikakor ne bi mogla bahati z velikimi sredstvi, temveč z novotarijami, z novimi pristopi, s pogledom v življenje, ki nosi več kot zgolj ponovitev zgodbe oziroma rekapitulacijo nečesa, kar se je že zgodilo. To je film, ki rine v življenje, potegne iz njega marsikaj in naredi novo stvar.

Filip Robar Dorin

Opazno je bilo, da nekateri tukaj živijo zelo zanimiva življenja, o katerih pa le malokdo kaj ve. Sam pa sem samoumevno nadaljeval svoj trend, česar nikakor ne obžalujem. Mislim, da sem ponekod celo dolžan narediti več v tej smeri, zato sem šel tudi v t. i. drugi del Romske trilogije in napovedal še tretji del." Ta je tudi nastal, leta 2011 je namreč v okviru trilogije posnel film Pot v gaj.

Uvedba dokumentarnega in igrano-dokumentarnega filma
Kot scenarist in režiser je Robar Dorin v slovenski film pionirsko uvedel obliko dokumentarnega in igrano-dokumentarnega filma, v kateri filmski avtor postane aktivni soudeleženec snovi, ki jo predstavlja. Tako je tudi za njegov film Ovni in mamuti, ki govori o zdomskih delavcih, značilen preplet različnih slogovnih in pripovednih taktik.

"Nekaj let pred tem sem napravil prvi tak film, in sicer Sence bližnjih prednikov, kjer je bilo nujno med dokumentarno tvarino vložiti rekonstrukcije dogodkov. Tako sem na primer sledil zgodbi dveh razmeroma mladih zakoncev, ki sta uspela kot gastarbajterja v Nemčiji. Našla sta si torej delo oziroma zaposlitev, kjer sta lahko izkazala ves svoj dar, tako da sta bila cenjena in spoštovana ter sta se domov vrnila kot precej premožna človeka in sta nato tukaj ustvarila svoje podjetje. Še danes prosperirata oziroma prosperirajo kot ena bolj obrtnih družin.

Seveda je bilo silno mikavno prikazati del dogajanja v Nemčiji, kar bi bilo videti 'kot da' v starih časih. To pa je seveda klicalo po rekonstrukciji dogodkov, kar pa je že igra. Vendar je bila k sreči to igra z ljudmi, ki so pristni. K sreči igra z ljudmi, ki imajo neko avtentično izkušnjo. K sreči igra z ljudmi, ki jo znajo potem tudi na neki način ponoviti. To je bilo zame tisto dragoceno, saj niso bili zmeraj vsi taki. Nikakor niso bili vsi naturščiki taki, številni pa so bili in zaradi tega sem se odločil obdržati to metodo. Pri tem namreč naletiš na naturščike oziroma realne osebe, ki so globoke in vredne vsega spoštovanja."

Njegov film Veter v mreži prikazuje novomeško pomlad leta 1920 skozi perspektivo pesnika Danijela Bohoriča. Robar Dorin je za ta film v letu 1990 prejel nagrado Prešernovega sklada za scenarij, režijo in montažo, istega leta pa na zadnjem jugoslovanskem festivalu v Pulju še zlato areno za režijo. Foto: Arhiv SFC
Njegov film Veter v mreži prikazuje novomeško pomlad leta 1920 skozi perspektivo pesnika Danijela Bohoriča. Robar Dorin je za ta film v letu 1990 prejel nagrado Prešernovega sklada za scenarij, režijo in montažo, istega leta pa na zadnjem jugoslovanskem festivalu v Pulju še zlato areno za režijo. Foto: Arhiv SFC

Vprašanje manipulacije in rekonstrukcije v filmu
O vprašanju prisotnosti manipulacije v rekonstrukciji filmar meni, da je 20 odstotkov manipulacije in 80 odstotkov pristnega podoživljanja ali celo ponovnega doživljanja.
Robar Dorin je pred leti ustanovil tudi zavod Filmske alternative, pravzaprav eno prvih neodvisnih producentskih hiš v nekdanji Jugoslaviji, pozneje znano kot Filmal Pro.

Produkcijska hiša Filmske alternative je, kot je navedeno v utemeljitvi Prešernove nagrade, "napovedala razvoj močne slovenske neodvisne filmske produkcije". Sam pa je o namenu ustanovitve tovrstnega zavoda povedal, da so se takrat po svetu pojavili filmski izrazi, ki so klicali po tem. Glede alternativne produkcije je dodal: "Številna gibanja so nastajala po različnih celinah in v različnih državah, kjer ni bilo veliko denarja ter je bilo treba iznajti neki novum, neki nov pristop. Pojavil se je tako rekoč revni film, ki pa je imel veliko za povedati. Tukaj sem videl priložnost tudi za slovensko kinematografijo, ki se seveda nikakor ne bi mogla bahati z velikimi sredstvi, temveč z novotarijami, z novimi pristopi, s pogledom v življenje, ki nosi več kot zgolj ponovitev zgodbe oziroma rekapitulacijo nečesa, kar se je že zgodilo. To je film, ki rine v življenje, potegne iz njega marsikaj in naredi novo stvar."

Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Foto: Arhiv Slovenske kinoteke

Zakaj vztrajati?
Vendar je moral žal filmar formata, kot je Dorin, izpostaviti, da s podvigi, kot je bilo na primer njegovo takratno branje tez, deklaracij ali manifestov na takratnem Društvu filmskih delavcev in objave v reviji Ekran, ni uspel. "Ta reč se v Sloveniji ni prijela. Filmske alternative sem nato več let sam držal pokonci in one mene." In čemu je Filip Robar Dorin pripravljen vsa ta leta vztrajati v sedmi umetnosti? "Vztrajam zaradi morebitne inercije filmskega dela, ki je v meni in se ne ozira na to, da imamo kdaj pa kdaj sedem suhih krav in potem spet kdaj sedem dobro rejenih. Vendar so leta, ko je bilo sedem suhih in sedem debelih krav, minila. Tako danes veliko racionalneje načrtujem svojo filmsko dejavnost," je še dejal letošnji Prešernov nagrajenec.

Vendar je ob tem poudaril: "Do konca nameravam ostati svoboden pri tem, da se ne vežem na uredniške politike ali klane, naj bodo producentski ali režiserski, ali pa da gre za neke umetniške ali politične kroge. Želim negovati umetniško svobodo in videti, kaj se da iztržiti iz nje," je brezkompromisno sklenil Robar Dorin.


Vabljeni k ogledu filma Gospostvo naključja, portreta Filipa Robarja Dorina!