Liki v animacijah za otroke najpogosteje umrejo zaradi napadov živali in padcev, v filmih za odrasle pa so najpogostejši vzrok smrti strelne rane, avtomobilske nesreče in bolezni. Foto: Disney
Liki v animacijah za otroke najpogosteje umrejo zaradi napadov živali in padcev, v filmih za odrasle pa so najpogostejši vzrok smrti strelne rane, avtomobilske nesreče in bolezni. Foto: Disney
V filmih za otroke smrt udari prej: v Iskanju malega Nema mamo glavnega junaka barakuda požre že po štirih minutah, približno tako hitro, kot v Tarzanu leopard pokonča dečkova starša.
Prav prizor smrti Bambijeve matere, ki je v risanem filmu, knjigah ali ob poslušanju kaset do solz spravil številne poslušalce in sodi med najbolj žalostne v zgodovini animiranega filma, je razlog, zakaj mu kritiki sprva niso bili naklonjeni. Zdel se jim je preveč žalosten, da bi bil primeren za otroke. Disney je film branil, češ da otrokom nima smisla olepševati resničnosti niti na platnu niti v resničnem življenju.

Ian Colman, epidemiolog z Univerze v Ottawi, je hipotezo postavil, ko sta ga otroka prosila, naj ne hodi več čolnarit: šele čez čas se mu je posvetilo, da ju je strah, ker v animiranem filmu Ledeno kraljestvo deklici izgubita starše v nesreči s čolnom.

Colman, ki analizira vzorce izbruhov bolezni, je nato svoje metode apliciral na Bambija, Ledeno kraljestvo, Trnuljčico, Iskanje malega Nema, Malo morsko deklico, Levjega kralja in druge animirane filme: zabeležil je vsako zastrupitev, streljanje, napad divjih živali, padec v prepad in druga pojavljanja smrti. Za vzorec je vzel 45 najdonosnejših animiranih filmov za otroke in jih primerjal z 90 filmi za odrasle, ki so bili najbolj gledani v istih letih.

Študija, ki jo je v božični številki objavil Britanski medicinski zbornik, ugotavlja, da animirani filmi prinašajo tudi do dvakrat več glavnih junakov, ki jih vidimo umreti na velikem platnu, večkrat kot ne nasilne smrti. Colman jo je naslovil Cartoons Kill: casualties in animated recreational theater in an objective observational new study of kids’ introduction to loss of life. (Risanke ubijajo: žrtve v animiranem zabavnem filmu v observacijski študiji seznanjanja otrok s s smrtjo.)

Po ugotovitvah sodeč, so animirani filmi veliko krvoločnejši od na primer Tarantinovih:

- 2,5-krat bolj verjetno je, da bo pomemben lik umrl v otroškem animiranem filmu kot v drami za odrasle;
- ko nekdo umre, je v otroškem filmu 2,8-krat verjetneje, da gre za umor, kar petkrat verjetneje je, da je žrtev umora eden od staršev.

"Skratka, če povzamemo, otroški filmi so ena sama morija in razdejanje," ugotavlja avtor študije, ki obenem priznava, da so njega in njegovo ekipo študentov rezultati precej presenetili. "Ko smo ugotovili, da številke v resnici niso primerljive, ampak veliko večje na strani otroških filmov, smo se začeli spraševati, kaj se tu dogaja. Je res treba pobiti vse te like?"

V približno tretjini obravnavanih filmov ni bilo niti ene smrti pred kamero, na primer v Knjigi o džungli (čeprav je protagonist sirota), Aladinu, Shreku in Veselih nogicah.

Študija ne gre tako daleč, da bi sklepala o "psihični travmi" za otroke, ki gledajo te filme, je pa Colman za časopis Ottawa Citizen komentiral, da pozna ogromno ljudi, ki se spominjajo, kako jih je prizadela na primer smrt Bambijeve mame in kako so se je spominjali dolga leta. "Obstajajo določeni dokazi, da na otroke vpliva, kar vidijo na ekranu." V svoji študiji zapiše le, da bi morali starši te filme gledati skupaj z otroki in pravočasno "ublažiti neizogibne grozote, ki sledijo".

Niso pa vse smrti škodljive: filmi, kakršen je Levji kralj, v katerem Simba stricu Scaru na koncu odpusti umor svojega očeta, lahko otrokom pomagajo zapopasti koncept katarze. "Filmi, ki smrt tematizirajo na bolj niansiran način, bi bili lahko hvaležna iztočnica za pogovore o smrti med otroki in odraslimi. Filme se včasih uporablja kot terapevtsko sredstvo za žalujoče najstnike in prakso bi se nemara dalo razširiti na mlajše otroke."