Tako kot še vsako dosedanje delo Athine Rachel Tsangari je tudi Chevalier bizaren teater absurda, prepojen s sočnim, a tudi skrajno nenavadnim humorjem, ter hkrati delo, ki sega, čeprav je prostorsko močno zamejeno, daleč prek svojih filmskih mej. Foto: Kinodvor
Tako kot še vsako dosedanje delo Athine Rachel Tsangari je tudi Chevalier bizaren teater absurda, prepojen s sočnim, a tudi skrajno nenavadnim humorjem, ter hkrati delo, ki sega, čeprav je prostorsko močno zamejeno, daleč prek svojih filmskih mej. Foto: Kinodvor

Tako je Athina Tsangari še ena med vse številnejšimi sodobnimi cineasti, ki nas opozarjajo na to, da je že skrajni čas, da se odrečemo moškemu, z mačizmom in primitivizmom prežetemu svetu /.../ in damo raje priložnost svetu, v katerem bo glavno besedo imela ženska.

Chevalier
Moški ne bi bili moški, če med seboj ne bi začeli tekmovati, pa naj gre za to, kako dolgo zna kdo zadržati dih, ali pa za to, kdo je bolj potenten. Skratka, z natančnim merjenjem in dokumentiranjem hočejo določiti, kdo med njimi "je najboljši". Foto: Kinodvor

O tem novem valu grškega filma, ki mu zaradi duhovno-estetske neobičajnosti pogosto celo nenavadnosti posameznih filmskih del, ki ga utelešajo, mnogi pravijo kar "čudni val", je bilo že veliko povedanega. Ne nazadnje tudi to, da v delih, ki ga zastopajo, ne gre toliko iskati neposrednega soočenja oziroma obračuna z ekonomskim kolapsom in njegovimi neposrednimi posledicami (razraščanjem revščine, uničevanjem javne sfere, srhljivo visoko brezposelnostjo med mladimi), ampak razmislek o vzrokih, ki so omogočili, da je kriza s tako silovitostjo opustošila prav pri njih doma.

To zadnje v največji meri velja tudi za filme Athine Rachel Tsangari, tiste grške cineastke, ki poleg Yorgosa Lanthimosa velja za zastavonošo t. i. čudnega vala grškega filma in ki jo dobro poznamo tudi pri nas, saj smo jo ob premieri njenega predhodnega filma, celovečerca Attenberg, lahko spoznali tudi osebno. Zdi se namreč, da prav vsa njena dosedanja dela, od prvenca Sposojeni spomini iz leta 2000 prek že omenjenega Attenberga pa vse do njenega zadnjega dela, filma Chevalier, govorijo predvsem o enem – o preigravanju razmerij moči, o konceptih nadvlade in zlorabe moči. Videti je namreč, da sama prav v tem vidi poglavitni vzrok za večino težav, ki pestijo sodobno grško družbo, pri čemer pa so zanjo igre moči hkrati tudi nekakšen odraz vsega tistega, kar se trenutno dogaja v njej. Morda prav v tem tiči razlog, da so njena dela videti, kakor da bi se v njih lotila svojskega družbenega poskusa, kakor da bi svoje teze poskušala potrditi še na poskusni ravni. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da se bo pred nami ravnodušno-mehansko odvila neka zgodba, v katero avtorica kot like in njihova medsebojna razmerja vpne svoje konstante in spremenljivke. Prej nasprotno: tako kot še vsako njeno dosedanje delo je tudi Chevalier bizarni teater absurda, prepojen s sočnim, a tudi skrajno nenavadnim humorjem, ter hkrati delo, ki sega, čeprav je prostorsko močno zamejeno, daleč prek svojih filmskih mej.

Athina Tsangari se je tokrat odločila za zgodbo o šestih moških srednjih let, relativno dobro stoječih, ki se z luksuzno jahto odpravijo na uživaški izlet, ki naj bi utrdil njihove prijateljske vezi. A moški ne bi bili moški, če med seboj ne bi začeli tekmovati, pa naj gre za to, kako dolgo zna kdo zadržati dih, ali pa za to, kdo je bolj potenten. Skratka, z natančnim merjenjem in dokumentiranjem hočejo določiti, kdo med njimi "je najboljši". In medtem ko jih opazujemo v njihovi igri, ki jo tako zagnano izvajajo v zamejenem prostoru jahte sredi morja, si ne moremo kaj, da se ne bi čudili – z njo tako kontrastni – brezmejnosti njihove neumnosti. Tudi sicer se avtorica znova izkaže kot vešča pripovedovalka zgodb, ki zna prav prek tovrstnih kontrastov stopnjevati učinek svoje pripovedi. Enega najbolj silovitih je na primer dosegla že s tem, ko je ta njihov kričeči primitivizem zaprla v neki domnevno prestižen prostor, kakršna je za moške v krizi srednjih let nedvomno tovrstna luksuzna jahta.

Tako je Athina Tsangari še ena med vse številnejšimi sodobnimi cineasti, ki nas opozarjajo na to, da je že skrajni čas, da se odrečemo moškemu, z mačizmom in primitivizmom prežetemu svetu (spomnimo se na primer zadnjega Pobesnelega Maxa Georgea Millerja, ki je to naredil še najbolj radikalno!) in damo raje priložnost svetu, v katerem bo glavno besedo imela ženska. Vsaj tovrstnim neumnim, testosteronskim preigravanjem iger moči nam ne bo več treba slediti. Kar je že veliko.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)


Napovednik filma Chevalier:

Tako je Athina Tsangari še ena med vse številnejšimi sodobnimi cineasti, ki nas opozarjajo na to, da je že skrajni čas, da se odrečemo moškemu, z mačizmom in primitivizmom prežetemu svetu /.../ in damo raje priložnost svetu, v katerem bo glavno besedo imela ženska.