"Si legenda ali pa resnica za legendo?" junaka na neki točki vpraša njegov prvi pribočnik. Sama ideja, iz katere izhaja film, ni popolnoma nezanimiva, a jo nato zapravi popolnoma kilav scenarij. Foto: Kolosej
Herkulesovo polbožje poreklo (bil naj bi sin Zevsa in navadne smrtnice) je samo premetena tržna taktika, izvemo v filmu. Foto: Kolosej
Edine (potencialne) gledalske užitke boste našli v bojnih prizorih: intimnejši, nežnejši trenutki so odigrani leseno in z neprepričljivimi dialogi. Foto: Kolosej
Nasilje v filmu je "razredčeno" in nenazorno do te mere, da Hercules lahko zdrsne v cenzorski predalček PG-13. Foto: Kolosej

Revizionistična zgodba tega poletnega filma non plus ultra je v resnici adaptacija grafičnega romana Herkul: Tračanske vojne, ki se je mirne vesti otresla vseh spon zgodovinskega realizma, pa tudi vzvišene dikcije in čara antičnih pripovedk. V novi interpretaciji je naslovni junak vse kaj drugega kot sin mogočnega boga Zevsa: polbožje poreklo je le pravljica, ki jo plačanec širi, da bi mu strahospoštovanje olajšalo bojne pohode; v resnici je izobčenec, izgnan, ker naj bi ... umoril svojo ženo in otroke (ampak ker so nam do takrat že n-krat zatrdili, kako čudovit tip je Herkules, ni ta "dramatični preobrat" dramatičen niti za hip). Ideja o Herkulesu kot "resničnem" junaku iz mesa in krvi naj bi filmu vdihnila določeno mero naturalistične integritete in življenjskosti, a je človeški Herkules prav tako nepremagljiv, kot je bil polbog v grškem mitu.

Kdor gre v kino, da bi videl klasično zgodbo o 12 nalogah, ki so jih Herkulesu naložili bogovi, naj že vnaprej ve, da bo razočaran: to "predzgodbo" obdelamo v pičlih nekaj minutah, vključno s slavnim nemejskim levom, ki se je pred premiero pojavljal na skoraj vseh oglasih za film. Kar bi bila lahko legitimna izbira, če bi bila zgodba, ki so si jo izmislili namesto "pravega" mita, vsaj pol toliko zanimiva kot tista o Kerberu ali pasu kraljice Amazonk.

Herkul tokrat ni eden - Herkul (Dwayne Johnson) ima s seboj celo četico Varuhov antične galaksije: njegovi pribočniki, ki pomagajo širiti mit o nepremagljivem junaku, so med drugim sarkastična desna roka Avtolikus (Rufus Sewell), seksibojevnica Atalanta (Ingrid Bolso Berdal), mutasti divjak s posttravmatskim sindromom Tideus (Aksel Hennie) in robati videc Amphiaraus (Ian McShane), ki naj bi z zgrešenimi napovedmi lastne smrti v zgodbo vnesel "komični" element. A vsi ti liki so - čeprav imajo nekateri ogromno časa pred kamero - v resnici (po)stranski, kajti Herkules je predvsem in skoraj izključno film, ukrojen po meri Dwayna Johnsona. Nekdanji wrestler The Rock, ki bi z malo sreče lahko postal novi Arnold Schwarzenegger ali Sylvester Stallone, nekako še ni našel filma, ki bi ga dokončno izstrelil v prvo zvezdniško kategorijo - in Herkules tega najverjetneje ne bo spremenil. Čeprav Johnson mogoče ni povsem brez igralskega daru, mu film ne da drugega dela, kot sta kričanje in brutalno vihtenje gorjače.

Ko je največji plus filma, ki človeku pade na pamet, to, da se drži razumne minutaže (ura in pol), in najzanimivejša plat ugotovitev, v kaj je studio pripravljen vložiti sto milijonov dolarjev, to gotovo ni dobro znamenje. Herkules ne premore niti ene samosvoje značilnosti ali režiserskega prijema, ki bi ga dvignil nad malo morje podobno pozabljivih popkorn atrakcij. Pod vsem skupaj je podpisan Brett Ratner, ki sicer ni nov ali neznan režiser (franšiza Ful gas, Možje X: Zadnji spopad), pa bi se bilo vseeno težko spomniti kakršne koli avtorske posebnosti njegovega pristopa.

Vrnimo se k zgodbi: Herkula, ki privoli samo še v "svojo zadnjo misijo", preden se v samoti in miru upokoji nekje ob Črnem morju, najameta kralj Trakije (John Hurt) in njegova lepa hčerka, ovdovela princesa Ergenija (Rebecca Ferguson). Njegovo deželo je menda treba obvarovati pred zavojevalsko vojsko tirana Rhesusa (Tobias Santelmann) in Herkules je tisti, ki bo razcapano tolpo traških kmetov spremenil v eliten bojni stroj. Po nekaj športnih treningih so pripravljeni in velika bitka poteka po predvidljivo akrobatskih, karikiranih pravilih žanra.

A ker s tem po slabi uri filma še ne more biti konec, Herkules v drugi polovici sprevidi, da je morda zavezništvo sklenil z napačno stranjo in da mu vendarle ni vseeno, kdo in za kaj mu na koncu izplača honorar. Večjo minutažo dobita redki svetli točki filma, potencirano sluzavi Joseph Fiennes kot "kralj Aten" in vedno fantastični Škot Peter Mullan kot razjarjen vojaški poveljnik. (Nekdo bi temu sicer moral povedati, da ne ekranizirajo starogrške epopeje in da je vzvišeni gravitas za to sladkorno peno čisto zapravljen.)

Če bi radi videli okostje antičnega mita, v katerem so ves šarm in nadčasovno čarobnost zamenjali groba sila in zgrešeni poskusi humorja v enovrstičnicah, bo Herkules ravno pravšnji film. Popolnoma pozabljivo.

Ocena: +2, piše Ana Jurc