Jamski človek, ki je na kinematografske sporede premišljeno prišel v letu bližajočega se svetovnega nogometnega prvenstva, je preprosta, srednje duhovita družinska animirana pustolovščina o moči kolektivnega duha in vere, da so sanje dosegljive, če vanje verjameš in če zanje tudi trdo delaš. Foto: Kolosej
Jamski človek, ki je na kinematografske sporede premišljeno prišel v letu bližajočega se svetovnega nogometnega prvenstva, je preprosta, srednje duhovita družinska animirana pustolovščina o moči kolektivnega duha in vere, da so sanje dosegljive, če vanje verjameš in če zanje tudi trdo delaš. Foto: Kolosej
Film Jamski človek je pri nas mogoče videti le v sicer čisto solidni sinhronizirani različici, namenjen pa je otrokom, starejšim od šestih let. Foto: Kolosej

V jami živi tudi prazgodovinski najstnik Dolgi s svojim zvestim spremljevalcem divjim prašičkom Pujsom, le da njegovo pleme nogometa ne pozna več in brcanje žoge na slikarijah prednikov zamenjuje za lov na zajce. Njihov kolektivni spomin pa se znajde na preizkušnji, ko nekega dne v njihovo kameno jamsko idilo vdre nekaj strašanskega – bron! Točneje po bronu hlepeč pohlepni lord Snob iz bližnjega mesta Brongrad, ki se hoče polastiti jame, da bi lahko, jasno, zlil še več brona. In edina rešitev za pretreseno pleme Dolgega, skupinico stereotipno simpatičnih jamskih posebnežev, ki si želi samo v miru živeti na svojem, je, da se spopadejo s svojo preteklostjo, odigrajo nogometno tekmo svojega življenja in seveda – zmagajo.

Jamski človek, ki je na kinematografske sporede premišljeno prišel v letu bližajočega se svetovnega nogometnega prvenstva, je preprosta, srednje duhovita družinska animirana pustolovščina o moči skupnostnega duha in vere, da so sanje dosegljive, če vanje verjameš in če zanje tudi trdo delaš. Ustvarjalci so v film bolj ali manj posrečeno vpletli številne navezave na konkretni nogometni svet – kraljica bronastega ljudstva se na primer imenuje Oofeefa, kar se izgovori enako kot Mednarodna nogometna zveza FIFA, nogometno moštvo v Brongradu je Realno bronasti in tako naprej, pri tem pa so nekoliko pozabili na samo zgodbo. Ta je tako zelo predvidljiva, da niti nekaj posrečenih gagov ne zadovolji vsaj malo starejšega občinstva, kar je sicer ena od najboljših značilnosti dozdajšnjih Aardmanovih projektov.

Film Jamski človek je pri nas mogoče videti le v sicer čisto solidni sinhronizirani različici, namenjen pa je otrokom, starejšim od šestih let. Pri tem se, čeprav je nehvaležno biti bolj papeški od papeža, pojavi tudi vprašanje, ali se zelo pogoste in ne vedno ravno najboljše utemeljene kletvice "kreten" ne bi morda dalo zamenjati s čim bolj prijaznim, saj se takšna "mimogredna" raba lahko hitro usede v otroška ušesa in čisto brez potrebe prenese v njihovo vsakdanjo govorico. A to je že tema za kakšne druge priložnosti.