Mirni zaliv je svojski koktajl slapstick komedije in zgodbe o skrivnostnih umorih. Foto: Kinodvor
Mirni zaliv je svojski koktajl slapstick komedije in zgodbe o skrivnostnih umorih. Foto: Kinodvor
Mirni zaliv
Zgodba se odvija na severnofrancoski obali v bližini Calaisa, kamor na svoj vsakoletni oddih pride bogata malomeščanska družina. A tokrat se njihovemu glasnemu občudovanju pristnosti naravnega okolja ter preprostosti kmečkega življenja pridružijo kriki osuplosti in strahu, ki spremljajo razkrivanje skrivnostnih izginotij mestne gospode. Foto: Kinodvor
Mirni zaliv
Mirni zaliv je pravo nasprotje Dumontovih umirjenih, celo resnobnih zgodnjih del, prežetih z izrazito realistično estetiko, ki jo pogosto zapelje celo na poljane naturalizma. Foto: Kinodvor

Mirni zaliv je namreč pravo nasprotje njegovih umirjenih, celo resnobnih zgodnjih del, prežetih z izrazito realistično estetiko, ki jo pogosto zapelje celo na poljane naturalizma.

Spomnimo se tiste depresivne severnofrancoske ruralne pokrajine iz Jezusovega življenja ali pa tiste, nič manj tesnobne in v blato ujete iz Človečnosti, surovih, naturalističnih in iz ekstremne bližine posnetih podob seksualnosti, ki je očiščena vsake erotičnosti in zapeljivosti, tistih skoraj okamenelih, vseskozi resnobnih obrazov njegovih likov, posnetih v velikem planu. Nasprotno pa nas Mirni zaliv že z uvodnimi podobami zapelje v neki radikalno drugačni svet. Že dejstvo, da nam Dumont tokrat ponudi kostumsko delo, umeščeno v čas z začetka drugega desetletja 20. stoletja, je presenetljivo. Še bolj to, da je Mirni zaliv svojski koktajl slapstick komedije in zgodbe o skrivnostnih umorih. Film se namreč odvija na severnofrancoski obali v bližini Calaisa, kamor na svoj vsakoletni oddih pride bogata malomeščanska družina.

A tokrat se njihovemu glasnemu, vzhičenemu občudovanju pristnosti in nepotvorjenosti naravnega okolja ter preprostosti kmečkega življenja pridružijo kriki osuplosti in strahu, ki spremljajo razkrivanje skrivnostnih izginotij mestne gospode. No, tudi kriki vznemirjenja gospodičen in uglajenih gospa, ko jih ob plimi v naročje vzamejo krepke kmečke roke in jih odnesejo na drugo stran zaliva. Kot nekakšna povezava med ljudmi z enega brega, malomeščansko gospodo ter tistimi iz drugega, obubožanim lokalnim prebivalstvom, pa nastopi skrajno karikirani in komični par policistov, pravzaprav detektivov. Ob njiju je nemogoče ne pomisliti na morda najslavnejši tovrstni komični par, na Stana in Olia, le da sta Dumontova lika morda za spoznanje še bolj karikirana.

Tako kot ne nazadnje tudi vsi drugi liki. In če je sprva še osvežujoče in zabavno gledati, kako se Valeria Bruni-Tedeschi, Fabrice Luchini in Juliette Binoche pred nami pačijo in zvijajo, pa sčasoma, s stopnjevanjem njihove karikature, to postaja vse bolj moteče. A Mirnega zaliva vseeno ne gre kar tako odpisati, pa čeprav se na prvi pogled zdi nepotreben korak daleč stran od vsega tistega, kar je do danes ustvaril Dumont.

Ko zavržeš to karikirano lupino slapstick komedije in začneš na delo gledati skozi prizmo Dumontovega dosedanjega dela, lahko kmalu ugotoviš, da so v Mirnem zalivu številni elementi, ki predstavljajo nekakšne konstante njegovega opusa: od umeščenosti zgodbe v njegovo domačo pokrajino, ekstremnih podob telesnosti, vse do tematiziranja razredne razslojenosti in animalne narave na ekstistenčni rob pahnjenega človeka. V tej perspektivi delo zadobi dodatno humorno dimenzijo, saj se gledalec zave, da pravzaprav gleda svojsko kanibalizacijo razrednega boja, v katerem obubožani proletariat dobesedno poje malomeščansko gospodo. In čeprav Mirni zaliv gotovo ne ponuja tistega najboljšega, kar nam je na svoji dosedanji ustvarjalni poti predstavil Dumont, pa je potencialni gledalec lahko prepričan, da bo tokrat dogajanje vse prej kot mirno in resnobno.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).


NAPOVEDNIK FILMA:


GREMO V KINO: