Charlotte Gainsbourg očitno nima težav s sodelovanjem s pregovorno zahtevnim von Trierjem: po Antikristu in Melanholiji je to že njune tretje (zaporedno) sodelovanje. Foto: Kolosej
Charlotte Gainsbourg očitno nima težav s sodelovanjem s pregovorno zahtevnim von Trierjem: po Antikristu in Melanholiji je to že njune tretje (zaporedno) sodelovanje. Foto: Kolosej
Ob von Trierjevi napovedi, da bo njegovemu naslednjemu filmu naslov Nimfomanka in da bo "trda pornografija", smo rahlo naveličano zavili z očmi. Zvenelo je kot zelo predvidljiva provokacija zaradi provokacije same. A sodba je bila prehitra. Foto: Kolosej
Nimfomanka je - vsaj v svoji prvi polovici - režiserjev verjetno najlažje dostopen, jasen film. Foto: Kolosej
Shia LaBeouf je v igralskem pogledu morda edina šibka točka filma. Foto: Kolosej
Gospa H. bi po prvotnih načrtih morala biti Nicole Kidman, ki pa je zaradi natrpanega urnika morala odstopiti. Ker je Uma Thurman v vlogi naravnost briljantna, hladne Avstralke niti ne pogrešamo. Foto: Kolosej
Moška razlaga oz. raziskovanje ženske seksualnosti je, kakor koli se teme lotiš, tvegan podvig. O von Trierjevih zaključkih bomo več lahko razmišljali maja. Foto: Kolosej
Mlada Joe študij medicine obesi na klin in se pridruži feministični skupini, ki se upira "družbi, ki ima fiksacijo na ljubezen", ter se s tem, da njene članice z vsakim moškim spijo le enkrat, "borijo za svojo pravico do pohotnosti". Foto: Kolosej
Lars von Trier, persona non grata v Cannesu, drži svojo besedo. O vsebini, motivih, povodih za svoje filme javno ne razpravlja več. Foto: EPA

Človek se spomni tistega prizora s Charlotte Gainsbourg v Antikristu in zdi se, da bo "zgodba o erotičnem odraščanju ženske od rojstva do petdesetega leta" vse prej kot lahko prebavljiva izkušnja. In vendar: če lahko od danskega večnega provokatorja pričakujemo prizore, ki se jih ne bo dalo kar tako potlačiti v podzavest, pa se ni bilo treba posebej bati, da bo k svoji tematiki pristopil na podoben način kot denimo kak Russ Meyer ("kralj (s)eksploatacije", ki smo ga imeli priložnost pobliže spoznati v Kinodvorovi noči Retroseksa).

"Svojo pizdo sem odkrila pri dveh letih," je ena izmed mrtvo hladnih deklaracij, s katerimi nas von Trier pripravlja na šokantnost, s katero nato ne bo postregel. Režiserjevo cansko govoričenje, da se loteva "trdega porniča", je treba v retrospektivi vzeti s precejšnjim zrnom soli: Nimfomanka je resen, v svoji cenzurirani različici niti ne pretirano ekspliciten artfilm, ki svojo domnevno šokantno tematiko vpne v akademski okvir. Nas nesimulirana spolnost v nepornografskih filmih sploh še lahko šokira? Na stilistično med seboj različna poglavja razdeljena zgodba vzporednice s podvigi svoje protagonistke išče v vsem - od Fibonaccijevega števila do glasbenih sekvenc, ribiške terminologije in proze Edgarja Allana Poeja. S to samoanalizo, kot verjetno pravilno sklepa filmski kritik Peter Debruge, von Trier anticipira, prehiti (in porogljivo odpiše?) eruditske analize in razčlembe, s katerimi stroka po navadi obteži njegove filme.

Nimfomanka nadaljuje von Trierjevo tematsko rdečo nit zlorabljanih, trpečih žensk, ki sega nazaj do Antikrista, Dogvilla in Plesalke v temi - a z eno ključno razliko. Če v njegovem razmisleku o izvoru zla (Antikrist) in koncu sveta (Melanholija) ni bilo prostora za lahkotnejše tone, pa v raziskavo narave ženske seksualnosti vdira podton črnega humorja, ki smo ga od rigoroznega režiserja že pozabili pričakovati. Obenem pa je Nimfomanka, podobno kot minimalistična Dogville in Manderlay, tudi analitična, metafilmska vaja iz tehnike, ki o lastni konstrukciji razmišlja vsaj toliko kot o vsebini. Zgodba je skoraj dezorientirajoče osvobojena konteksta prostora in časa: liki privzemajo bolj ali manj afektiran britanski naglas, ulica in soba, kjer se odvija "sedanja" zgodba, pa bi bili lahko kadar koli in kjer koli.

Okvir zgodbe je preprost: ob žaganju Rammsteinov (Führe Mich) v temačni uličici najdemo pretepeno, v dve gubi zvito Joe (Charlotte Gainsbourg). Pod svoje okrilje jo vzame prileten mimoidoči gospod, "antisionizem-ni-isto-kot-antisemitizem" Jud Seligman (Stellan Skarsgård kot posredni odgovor na von Trierjevo "afero" okrog izjav o Hitlerju?). V Seligmanovi ogoljeni mali sobici nato ranjenka ob skodelici čaja kot nekakšna podpluta Šeherezada začne razgrinjati svojo življenjsko zgodbo. (Njeno pripovedovanje naprej poganjajo detajli kulise, od starinskega okvirja slike do na strop pritrjenega ribiškega trnka. So to namigi, da imamo opravka s pripovedno tehniko Keyserja Sözeja in da je vse, kar pride iz njenih ust, nezanesljivo in morda spontana izmišljotina?) Kakor koli že, skozi njene oči spoznamo mlado Joe (Stacy Martin), upornico, ki verjame v spolnost, ne pa tudi v razmerja, za katero je ljubezen "samo poželenje z dodatkom ljubosumja", in ki se na sestankih svoje feministične gverilske skupine zaklinja "mea vulva, mea maxima vulva". Svojo nedolžnost pri petnajstih letih izgubi povsem načrtno in neromantično: za "uslugo" prosi mehanika Jeroma (Shia Le Boeuf), čigar glavna privlačnost je najbrž njegov moped. Kljub njuni precej nemarkantni prvi izkušnji ("Trije sunki, nato me je kot vrečo krompirja prevalil na trebuh, in še pet sunkov") se bo Jerome pojavljal v vseh ključnih obdobjih njenega življenja.

Von Trier Joejine podvige - od tega, da sta s prijateljico na vlaku za vrečko bombonov tekmovali, katera lahko na stranišče zvabi in podre več moških, do tega, da se v njenem stanovanju na dan izmenjuje po sedem ali deset ljubimcev - pred nas polaga s stoično ravnodušnostjo, brez moraliziranja ali poveličevanja. Ne zanima ga zares, koliko moških je Joe obdelala in kako se je tega lotila; počasi se prebija do osrednjega "zakaj", ki se mora skrivati nekje pod njeno masko cinične odsotnosti. V prvem delu, ki poteka v sorazmerno veselem tonu, a z vse večjim pridihom mrakobnosti, odgovorov ne dobimo, in film se - precej arbitrarno - konča prav na točki, ko se približujemo osrednji peripetiji. Kako zelo ... antiklimaktično. Zgodba v zraku obvisi bolj kot pri vsaki zvezdniški franšizi, s katerimi nas poleti pitajo v nadaljevanjih. Slovenska premiera 2. dela je napovedana za letošnji maj - in če je Von Trier že pragmatično sklenil, da Nimfomanke v svet ne bo pošiljal v njegovi štiriurni celoti, bi bilo od distributerja smiselno, da bi oba dela na sporedu ponudil drugega za drugim, tako kot so to storili ponekod v tujini.

Za enega izmed vrhuncev poskrbi Uma Thurman v vlogi žene od enega Joejinih neštetih ljubimcev (Hugo Speer), ki se s kovčkom in idejo o skupnem življenju pojavi na dekletovih vratih. Gospa H. je le nekaj korakov za njim, z njunimi tremi otroki, ki jim menda "mora pokazati kurbirsko posteljo". Thurmanova je hkrati očitno napol poblaznela in vljudno zbrana, kot maščevalna furija v predpasniku Stepfordske žene. Joe melodramo, ki se odvija pred njenimi očmi, opazuje z nekakšno zdolgočaseno apatijo, češ kaj ima vse to opraviti z mano. V prvem delu je naša nimfomanka seksualna zavojevalka, ki si moške jemlje skoraj proti njihovi volji, vse, da bi se rešila otopelosti, iz katere je ne strese niti očetova (Christian Slater) boleča in počasna smrt. Do moških in njihovih življenj je tako brezbrižna, da z metom kocke odloča, kako se bo vedla do njih.

S sodbami o filmu bo treba počakati do drugega dela; o kakršnih koli zgodbenih lokih in vsebinskih sporočilih se še ne da delati sklepov. Vprašanje je le, ali je prvi del ponudil dovolj, da se bomo potrudili videti še drugega. Nabor slogovno in ritmično premišljenih, a vsebinsko praznih vinjet? Cinična obsodba ženske, katere vse življenje se vrti okrog seksa, ali zgodba tragične junakinje, osedlane s predstavo, da je "slab človek"? Namerna provokacija, ki ne doseže želenega učinka, ali samosvoja umetniška vizija? Doslej videno obeta veliko.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc